Lurd je vredno doživeti
Vtisi udeleženke romanja z Unitalsijem
Pred nekaj tedni sem prvič obiskala Lurd. V to edinstveno romarsko svetišče, ki leži v jugozahodni Franciji in kamor vsako leto zahaja na milijone oseb, sem poromala z babico, ki je tam že bila leta 1985 in si je srčno želela vrniti se še enkrat. Odšla sem brez posebnih pričakovanj, nisem vedela, kaj me čaka, kaj bom tam doživela.
Lepa skupina je iz Gorice odpotovala s krajevnim pododdelkom Unitalsija 16. julija z vlakom, ostale skupine iz Triveneta pa so se odpravile z avtobusom in letalom; na sedemdnevnem potovanju nas je skupno bilo skoraj 900. Pot z vlakom je bila dolga (približno 30 ur) in naporna, lajšale so jo vedno prijazne in ustrežljive medicinske sestre ter prostovoljci, ki so stalno skrbeli, da bi romarjem nič ne manjkalo.
Lurd je zelo lepo mesto, ki ga je vredno obiskati. In doživeti. Obiskali smo votlino, kjer se je Marija leta 1858 prikazala mali Bernardki (Bernadette) Soubirous (1844–1879), baziliko Brezmadežnega spočetja s čudovitimi zunanjimi in notranjimi mozaiki, baziliko svete Bernardke in ogromno podzemno baziliko Pija X., ki lahko sprejme kar 25.000 ljudi. Kot romarji smo podoživeli za Lurd bistvene geste: kot Bernardka smo se dotaknili skal v votlini, se umili in pili iz izvira ter prižgali svečo Mariji. Zanimivo je bilo tudi stopati po “Bernardkinih stopinjah”, odkriti njene kraje: obiskali smo njeno rojstno hišo in kraj, v katerem je družina Soubirous živela v času prikazovanj, župnijsko cerkev, v kateri je bila krščena itd.
Potovali smo s skupino romarjev iz Slovenije, s katerimi smo se lepo razumeli. Res je prijetno po naključju srečati pogled nekoga, ki si ga spoznal v zadnjih dneh, in dobiti v zameno topel nasmeh; zdelo se je, kot da smo se poznali od nekdaj. Počaščena sem bila, ker sem slučajno spoznala zelo prijaznega upokojenega beograjskega nadškofa msgr. Stanislava Hočevarja, izredno družaben in povsem “v svojem elementu” pa je bil msgr. Miro Šlibar, voditelj Medškofijskega odbora za pastoralo zdravja, ki je vedno imel pravo besedo za vsakogar, na poseben način pa je znal bodriti in razveseljevati bolnike in ostarele.
Romanje v Lurd je vredno izkusiti že zato, da vidiš veselje v očeh romarjev, prostovoljcev in predvsem invalidov, ki se kljub težavam odločajo za to izkušnjo. Presenetilo me je število mladih, ki so pomagali bolnikom, jih negovali in jim dajali občutek, da so ljubljeni in sprejeti. Bolnike je razveseljevala tudi skupina klovnov iz Veneta: enkratno je bilo videti srečo na obrazih bolnikih, še posebej zadnji večer, ko so prostovoljci za vse nas pripravili praznično veselico. Zadnji večer so bile v ospredju prav osebe s posebnimi potrebami, ki so s preprostostjo in čistostjo prikazale to, kar zmorejo in kar so, tudi brez besed.
