Leto 1924 v Zgoniku v očeh naših prednikov, podeljevanje častnega občanstva
Že nekaj mesecev beremo v časopisju o primernosti oz. neprimernosti, da Benito Mussolini ostaja častni občan v nekaterih občinah, kot npr. v Gorici. Zanimiv se mi je zdel tudi članek na straneh PD 16. 11. 2024, v katerem beremo, da so v Piranu in v Sloveniji prišli do spoznanja, da se je podeljevanje tega častnega občanstva dogajalo tudi v mnogih občinah, ki so danes v matici. Avtor članka navaja, da je v letu 1924 Mussolini postal častni občan v skoraj sedem tisoč občinah. Povsem naravno sem se vprašal: kaj pa Občina Zgonik?
Pogledal sem v knjigo Zgonik, narava in ljudje, ki jo je izdala Občina Zgonik leta 1999, zadnji ponatis je iz leta 2009. V tej knjigi najdemo veliko zanimivih podatkov, med drugim zelo izčrpno zgodovinsko dokumentirano raziskavo Zgoniška občina skozi čas, ki jo je pripravila prof. Marta Verginella. Naj povzamem vsebino iz te raziskave od strani 111 do strani 112.
Župnijski dnevnik, ki ga ja leta 1926 pisala upravnica Neža Rejec, navaja tudi dogodek, ki nazorno izpričuje znotraj skupnosti nastale spremembe, oziroma kako so nekdanjo konfliktnost med nasprotnimi si strujami pri upravljanju občinskih dobrin nasledila prestopniška obnašanja ali ideološke izbire, ki so postavljale pod vprašaj tradicionalne hierarhije. Avtorica dnevnika npr. navaja, da so med pogrebom matere zgoniškega župnika Butkoviča pijanci v sosednji gostilni brezobzirno vpili. Bilo je na dan svečenice, ko so pokopavali pusta. Za oskrbnico je bilo nespodobno in nesramno, saj je tako obnašanje pričalo o pomanjkanju spoštovanja do župnika in pokojnice.
V zborniku zapisnikov sej občinskega sveta so prvi izbruhi fašističnega nasilja omenjeni leta 1922. Šolski učitelj v Devinščini ni mogel poučevati, ker so ga motili vojaki (s tem izrazom so bržkone označeni fašisti). Iz zapisnika z dne 18. marca 1922 jasno izhaja, da se je občinski svet zavedal nove politične usmeritve, pa tudi težav, ki bi nastale zaradi upravne spojitve zgoniške občine s Trstom.
Svetovalci so se izrekli za avtonomijo Goriške in Gradiščanske pokrajine ter za ohranitev njenih meja v skladu s tem, kar sta svojčas obljubila kralj in vlada: “Pozivamo deželni odbor v Gorici, da nadaljuje v blagor ljudstva započeti boj za avtonomijo, in ga rotimo, naj ne odneha in ne miruje do končne zmage naše pravice.”
4. maja 1924 je prišlo do javne seje občinskega sveta. Zapisnik so prvič sestavili v italijanščini. 27. junija bi bil moral občinski svet podeliti naslov častnega občanstva prvemu ministru Mussoliniju. Poleg župana in občinskega tajnika je glasoval za podelitev edinole še svetovalec iz Gabrovca, vsi ostali so glasovali proti. Po tem datumu ni najti drugih zapisnikov ali občinskih odlokov, ki bi pričali o političnem pretresu, nastalem v upravnem življenju te slovenske občine po nastopu fašističnega režima.
Akti in zapisniki so morda zgoreli ali bili uničeni med vojno. Zato se dnevnik Neže Rejec izkazuje kot zelo dragocen vir za spremljanje družbenega in političnega življenja zgoniške župnije v fašističnem obdobju. Neža Rejec je bila vernica, ki je opazovala dogajanje v vasi in občini. Leta 1929 prvič omenja nevšečnosti in težave, ki so negativno vplivale na zdravstveno stanje župnika Butkoviča, zlasti še po požaru, ki je uničil šolo. Avtorica v resnici ne pojasnjuje natančno, da je šlo za nameren požar, ki ga je v odgovor na prisilno italijanizacijo fašističnega režima podtaknila slovenska tajna protifašistična organizacija Borba. Leta 1930 je župnik Wester – namestnik g. Butkoviča, ki se je zaradi zdravstvenih razlogov umaknil na Ravnico – blagoslovil pred zastopniki oblasti, ki so prispeli iz Sežane in Nabrežine, otroško zastavo oziroma praporček. S tem naj bi priznal novo oblast. “Kumovala je laška učiteljica in držala primeren govor, ki pa g. župnik ni poslušal, blagoslovil je in se obrnil v cerkev nazaj.”
Rejčeva opisuje, kako se je duhovščina mnogokrat upirala zahtevam nove oblasti in odločno vztrajala recimo pri verouku v slovenščini, hkrati pa omenja tudi popuščanje nekaterih vaščanov.
Ta zgodovinska raziskava me je obogatila, saj je kar se da izčrpna in jo je vredno prebrati v celoti.
Moj zgodovinski spomin se nanaša na leto 1924. Letos obhajamo 100-letnico fašističnega zaostrovanja, kot smo spoznali v prebranem odlomku raziskave Marte Verginella. S tem datumom se je tudi naša občinska skupnost znašla v vrtincu novih političnih sprememb, ki so globoko zaznamovale našo zgodovino. Dejstvo, da je občinski arhiv od leta 1924 izginil, kaže na kompleksnost tega časa. Res velika škoda, saj bi lahko ti zapisniki pokazali dvajset let naše zgodovine.
Župnijski dnevnik Neže Rejec pa ne prikazuje samo fizičnega preganjanja, ampak tudi psihološke dileme, v katerih so se znašli naši predniki. Morali so izbirati ali med pasivnim in lahkotnim sprejemanjem nove oblasti, ki je vsiljevala nam tujo kulturo in obenem globoko posegala v gospodarsko življenje, ali upiranjem vsem oblikam pritiska oblasti, kar je pomenilo velika žrtvovanja, ki so jih naši ljudje odločno in pogumno sprejeli, saj so verjeli, da razni -izmi prej ali slej propadejo, narod pa ostane.
