Lesene slamice in papirnati kozarci
(Na stopnicah 157)
Piknik sezona se za letos počasi poslavlja, a včasih se še zgodi, da kdo povabi na nedeljsko popoldne na prigrizek. Pri tem je možno potegniti prav črno-belo ločnico med ekoskeptiki in ekozavedneži: pri prvih bo še vedno na mizah plastični pribor, krožniki in kozarci za enkratno uporabo – pri drugih pa se bodo našli najrazličnejši drugi materiali, večinoma papir in les v najrazličnejših oblikah (bambus se tu zdi posebno imeniten in prijazen okolju). Zlo plastike je pač treba izkoreniniti, in to za vsako ceno. Nekateri si omislijo celo lesene zobne ščetke. Saj ne vem, mogoče pa obstajajo tudi papirnate? Ker se spomnim, kako smo kot majhni sami doma “delali papir”, sem do njegove uporabe, ko naj bi držal vodo, pač skeptičen: papir se v vodi raztopi – če ni s čim premazan. Recimo z nečim precej podobnim plastiki. In ker celulozna vlakna ne stojijo skupaj sama od sebe, jih v papir veže verjetno kakšno precej plastično lepilo. Skratka, menjava plastične za papirnato embalažo je v precejšnji meri slepilni manever. Predvsem v smislu, da potrošniku daje vedeti, da je “kapital” okoljsko naravnan – in mu vzbuja krivdo, da mora biti on tudi. Z vsakim papirnatim krožnikom ali kozarcem, ki se nekje na pol obroka zmehča in razrahlja, mu daje vedeti, da je breme okolja usodno na njegovih ramenih in da silno prispeva, ko takole trpi ob nefunkcionalnem jedilnem priboru. Ker resnične koristi za okolje pač ni. Pri čemer je še tako, da je papirnati pribor zagotovo samo za enkratno uporabo – plastičnega marsikdo od bolj gospodarnih po uporabi pomije. V papir pa se hrana zaje, ga prepoji in je samo še za v smeti. Lahko takšen papir recikliramo? Verjetno ga z dovolj kemikalijami lahko razkužimo in odstranimo barvo ajvarja, gorčice in zapečenih čevapčičev. A s tem nismo kaj prida dosegli – plastika za enkratno uporabo se da očistiti s precej milejšo kemijo in potem pretopiti v tisoče uporabnih stvari. Torej je odgovor najbolj naravni material – les? Tisti les, ki pride iz dreves, ki jih posekajo nekje v naši okolici in je vedno znova cel halo, tudi če je bil za posek že skrajni čas. Ne, pri nas pa že ne bomo sekali, da bomo delali pribor za enkratno uporabo – naj to breme nosi tujec. Kakšen kje prek oceana, kot smo že vajeni. Bambus kje iz Kitajske. Da se porabi za transport od tam toliko nafte, da bi vsak grižljaj lahko dali v usta z drugimi plastičnimi vilicami, če bi jih naredili iz nje. Ne moremo v isti sapi vpiti, da se izsekavajo “pljuča Zemlje” – Amazonski pragozd – in navijati za leseni pribor. Da se razumemo, nisem proti okoljskemu razmišljanju – zdi se mi odločilno. Je del ne samo našega preživetja, ampak naše kakovosti življenja. Živeti sonaravno in trajnostno je na koncu bolj harmonično, čeprav nam malo zaplete življenje. Recimo v primeru piknikov: vem, da bom marsikoga razjezil, ampak ni toliko težava v materialu našega pribora za enkratno uporabo – težava je v sprevrženem pojmu pribora in posode za enkratno uporabo. Nihče se ne veseli pomivanja posode po pikniku – a morda je to cena, ki jo moram plačati, če hočem biti zares okoljski. Ne pa samo na pogled.
