Lepo je biti milijonar

Na stopnicah (205)

Zakaj bi si kdo sploh želel postati milijonar? Ali milijarder? V zadnjem času občasno naletim na to vprašanje, ponavadi v povezavi s tem, kako lahko to sploh postaneš – ne da bi pri tem prav nihilistično izkoriščal in teptal soljudi. Se s prefinjenostjo vtihotapil v ekonomska razmerja ljudi in od tod potegnil nezaslišane količine denarja. Vedno znova slišimo razne “zgodbe o uspehu”, ko posamezniki razlagajo, kako so do tega prišli s trdim delom od jutra do večera in s svojo neustavljivo vizijo. Javnost je do tovrstnih izjavljanj postala že dodobra skeptična in zna pripomniti, da milijarder ponavadi postaneš, če je bil tvoj oče vsaj milijonar ter če najdeš način, kako zaobiti postavke socialne države, delavskih pravic, davkov in podobnih ovir pri neomejenem stekanju denarja v lastni žep. Podoba dobrodušnega kapitalista, ki s svojo napredno vizijo, optimizirano organizacijo in zagnano delovno etiko ne le zagotavlja delo, pač pa kar preživetje in smisel življenja množicam nemočnih soljudi, se je že dodobra skrhala. Podobno kot se je pred stoletji skrhala podoba monarha kot od Boga postavljenega očeta naroda.

Že milijonar si lahko privošči praktično vse, kar mu pade na pamet, od športnih avtov v garaži do letovanj v najbolj eksotičnih krajih, celo izlete v vesolje; pravzaprav je današnji čas neverjetno “izenačujoč” v tem smislu; že oseba srednjega sloja si lahko s finančnega vidika – morda z nekaj zategovanja pasu – lahko privošči skoraj vse, kar imajo veliki, če si le to dovolj želi. Sploh ker dandanes živimo že precej v virtualni resničnosti, kjer so razne storitve relativno poceni ali celo zastonj. Zakaj bi torej neki milijonar še naprej “trdo delal od jutra do večera” in izgubljal živce s trmarjenjem pri svoji viziji, poleg tega pa še nenehno trepetal, da ne bodo prišle na dan njegove davčne utaje in izkoriščanje delavcev; mar ne bi raje v miru srkal koktajlov na kakšni eksotični plaži ali zasebni jahti? Gotovo je res, da človeški pohlep deluje eksponentno – več kot imaš, več si želiš. A kaj je tisto “več”, kar si sploh lahko kupiš, če imaš namesto nekaj milijonov več kot milijardo? Večkrat sem že omenil ekonomizem današnjega sveta; da se vse, celo najbolj humane dejavnosti presoja skozi dobiček. Da je denar postal osrednja vrednota; če nekaj ni dobičkonosno, nima pravice do obstoja. A mislim, da pri razmišljanju o tako silnih bogataših ne smemo pozabiti na drugo človekovo obsedenost, namreč obsedenost z oblastjo in vplivom. Če si ljudje želijo biti milijonarji, da bi si lahko kupili ferrarije in jahte, pa si želijo biti milijarderji, da bi si “kupili” države. To smo lahko nedavno spremljali v vsej nedvoumnosti, ko si je Elon Musk “kupil karto” za sodelovanje v ameriški politiki – in ker mu “predstava” ni bila po volji, je užaljeno vstal in jo predčasno zapustil. Navadili smo se že, da je “lobiranje” nekako stvar javnega interesa, ne pa dejansko vrsta formalizirane korupcije. Naša civilizacija ima, v pomanjkanju presežnih ali višjih humanističnih vrednot, neverjetno mehak trebuh za vzvode kapitala. Že ljudem na očeh, toliko bolj pa v ozadju. Tudi afera Epstein nas opozarja, kako si bogataši privoščijo zadeve, ki so proti zakonu – ker si pač lahko plačajo odvetnike ali celo morda kupijo sodnika. To je tudi najbolj strašljiva razsežnost “epizode Trump”: ko se nekdo niti v svojih javnih izjavah ne trudi več dajati vtisa, da je humanističen demokrat, pač pa vsem na očeh kaže, da si lahko privošči povsem karkoli, ker pač sedi na največjem tanku. Celo Nobelovo nagrado si je hotel kupiti. Zato je ključno, da se zoperstavljamo slepemu nareku kapitala z vztrajanjem pri temeljnih vrednotah humanizma (in tudi krščanstva) – EU ima pri tem pomembno, kar preroško vlogo.