Rubrike

Leonardo Sciascia: “Krščanstvo brez onostranstva nima okusa”

Leonardo Sciascia: “Krščanstvo brez onostranstva nima okusa”

Anonimni pričevalci 20. stoletja

Ta svetovno znani sicilijanski pisatelj, esejist, novinar, politik, pesnik, scenarist in dramaturg se je rodil leta 1921 v Racalmutu pri Agrigentu, umrl pa v Palermu leta 1989. Bil je agnostik, pri svojem razmišljanju pa se je skliceval na razsvetljenstvo. Tudi njega je označeval spoštljiv odnos do Cerkve in krščanstva, kakor je veljalo za prenekaterega zahodnega agnostičnega intelektualca – naj omenim npr. Camusa. Ignoramus et ignorabimus, torej – ne vemo in nikdar ne bomo vedeli: “Nekoč sem zapisal, da če imajo moji verni prijatelji dvome o svoji veri, imam sam dvome o svoji neveri. Ateisti ne obstajajo, ljudje torej, ki bi v vsakem trenutku svojega življenja bili prepričani o neobstoju Boga: o tem problemu nam razum ne more povedati nič dokončnega. Prepričan pa sem, da ne obstajajo niti verniki, ki bi vedno in povsod verovali. Mislim, da se prav v vsakogar, tudi v svetnike, kdaj pa kdaj naselijo grozljivi dvomi”. Da ima v tem oziru prav, nam pričajo primeri sv. Terezije Avilske, sv. Janeza od Križa ali bl. Matere Terezije, pa tudi katoliški pisatelj Bernanos, ki ga je Sciascia izredno cenil, je nekoč dejal: “Moja vera je v 24 urah dvomov na dan, katerim odštejemo eno minuto gotovosti. To mi zadostuje”. Na le-tega se sicilijanski pisatelj sklicuje tudi pri vprašanju smrti, saj je Bernanos na smrtni postelji Boga izzval na neke vrste dvoboj: “To je ena od najbolj vzvišenih misli. Če nas bo namreč smrt zares privedla pred Boga, nam bo on moral izstaviti račun našega življenja. On nam bo moral podati razlage”. Nekoč se je znašel na katoliškem zborovanju, kjer pa se v več dneh govorjenja prav nihče ni skliceval na upanje v posmrtno življenje. Sciascia se je tako spraševal, kaj od krščanstva sploh ostane, brez te težnje po prihodnosti, ki gre onkraj tega sveta. Vera se na ta način zreducira le na neki povprečen, zakasnel in brezvezen socialni in moralni nauk: “Bolj pravična razdelitev dobrin, spolni liberalizem, olajšanje tuzemskih bolečin – to so vse zadeve, ki jih Cerkev odkriva sedaj, z zamudo in zmedeno. Pri tem pa izgublja obzorje duše, smrti in onostranstva, transcendenco, torej. Prevelik poudarek daje življenju, življenjskim dobrinam, iskanju sreče – katolicizem, ki se priključuje nekemu nedoločnemu radikalizmu”. Zdi se, da se tu Sciascia vrača k Pascalovi stavi na obstoj oz. neobstoj Boga: “Vera ne more biti nič drugega kot že dobljena stava. Toda težnja po onostranstvu, upanje v to, da ne umremo, je bistvo neke religije. Če se ne oznanja več tega pričakovanja večnosti, če se pusti ob strani ta napetost, potem postane neka religija podobna humanitarnemu klubu, sindikatu ali politični stranki”.

Andrej Vončina

(Iz priloge Bodi človek! 10. maja 2012)

14.05.2012

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!