“Le tisti, ki v Boga verjame, lahko sprejema tujca”
Umetniški duh, povezan s karitativno dejavnostjo, je tudi letos raznežil občinstvo vsebinsko dvojnega ponedeljkovega večera DSI, 29. februarja. Na stenah Peterlinove dvorane so namreč visele nekatere slike, ki sestavljajo skupino 161 umetniških del, ki so jih udeleženci 21. Mednarodne kolonije na Sinjem vrhu nad Ajdovščino izdelali od 17. do 21. avgusta lani. Gre za tradicionalen dogodek vsakoletne ponudbe DSI, ki je tudi letos povabilo na Donizettijevo osrednje akterje tega prisrčnega dogodka. Sergij Pahor je pred mikrofon najprej povabil “dušo in srce” gibanja Umetniki za karitas, gospo Jožico Ličen, ki je občinstvu spregovorila o miselnem izhodišču, na katerem je slonela kolonija 2015.
V spomin na Bogdana Žorža
Lanski dogodek na Sinjem vrhu, ki nastaja v organizaciji Škofijske karitas Koper, je bil posvečen sodelavcu in prijatelju kolonije, pokojnemu pedagogu Bogdanu Žoržu. “V njegovem klicu Veselite se življenja se namreč zgošča vsa njegova osebnost”, je dejala gospa Ličen, ki v brošuri kolonije razlaga, da so Umetniki za karitas bili zraven takrat, ko sta Bogdan Žorž in soproga ustanavljala mladinski dom v Čepovanu. Druga kolonija Umetniki za karitas je bila namenjena ‘njegovim otrokom’. Veliko otrok in mladih je zaradi tega začelo novo pot … – je še zapisala. Prav zato so se prireditelji odločili, da bo denar prodanih del bogatil sklad Bogdana Žorža za pomoč otrokom (Škofijska karitas Koper, Skalniška 1, 5250 Solkan, TRR SI56 2450 0900 4155 438, sklic SI00 29024, namen: Sklad Bogdana Žorža za otroke).
Namen kolonije in celotnega načrta je torej dvojen, umetniški in karitativen. Gotovo bi medijski domet Umetnikov za karitas ne bil tako velik, če se ne bi vrstile številne razstave umetnikov in njihovih del. Gospa Ličen je nanizala vrsto odmevnih postavitev (v Bruslju, Gorici, Ljubljani in drugod), ki so imele zaželjen učinek. “Danes pa smo kot vsako leto tu pri vas predvsem zato, da se pogledamo v oči in da še enkrat potrdimo, da je za življenje potrebno dvoje, kruh in umetnost”, je dejala. Likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn, ki zvesto spremlja kolonijo, pa je v nadaljevanju podrobneje spregovorila o delu in umetnikih lanskega srečanja na Sinjem vrhu. Preko toplih barvnih palet abstraktnih pokrajin Barbare Demšar iz Škofje Loke se je pogled kritičarke premaknil k vedutam z jasno krajevno določljivostjo ambasadorke Marije Efremove, po rodu iz Skopja. Ekspresivno neposredne, nezadržno impulzivne vizualne podobe Črtomirja Freliha iz Nomenja pri Bohinju so se na stenah Peterlinove dvorane dopolnjevale s stiliziranimi liki Brigitte Kollegger iz kraja Bruck na Muri in s preprostimi figuralnimi junaki s portretnim značajem v grafični tehniki Lare Likar, rojene v Plačah pri Ajdovščini. Kromatično in vsebinsko bogate podobe Adela Seyouna iz Bagdada so občinstvo popeljale v magičnost orientalskega okolja; ilustracije Mariborčanke Karmen Smodiš pa imajo nežen pridih krščanske ikonografije. Tesna je vez, ki jo Lucija Stramec vzpostavlja z naravo; Tanja Tanevska iz Skopja pa je na Sinjem vrhu nadaljevala svojo barvno govorico, s katero upodablja glasbila. Veljko Toman se v umetniških delih najraje posveča krajinskim motivom: gotovo je imel na Sinjem vrhu ugodne ‘naravne’ okoliščine …
Vsak migrant je oseba in jo kot tako moramo obravnavati
Drugi del večera je bil namenjen migrantskemu vprašanju. Za predavalno mizo sta sedla g. Slavko Rebec, v. d. ravnatelja Škofijske karitas Koper, in slikarka, že udeleženka kolonije, Mira Ličen Krmpotić. G. Rebec je izhajal iz januarske poslanice papeža Frančiška, v kateri zavzema rimski škof jasno stališče do migrantskega vprašanja. Dejansko je sveti oče že s samim besediščem nakazal svoje stališče glede te tematike. “Papež ne govori o nikakršni migrantski krizi, kvečjemu o migrantskem vprašanju. To pomeni, da se jasno opredeli za dostojanstvo vsake osebe, ki se zaradi hudih razlogov z Bližnjega vzhoda odpravi na pot na staro celino. Skratka, vsak migrant je oseba in jo kot tako moramo obravnavati”, je dejal g. Rebec in se naslonil še na biblično izročilo, ki ga je papež jasno nakazal pri ovrednotenju svojega stališča. “Sprejetje beguncev je vselej prisotno v naši krščanski kulturi: v vsakem migrantu se namreč kaže Gospod, le tisti torej, ki v Boga verjame, lahko sprejema tujca”. Te osebe so se namreč podale na pot iz preprostega razloga, da bi izboljšale svoje življenjske razmere: “Mar tega načela se ne drži vsak izmed nas? ”, je vprašal predavatelj. Res pa je, da se ob prihodu v naše kraje begunci soočajo z nejasnimi integracijskimi politikami naših držav. Prav tako je res, da nas ob svojem prihodu migrant sili v to, da se mi sami soočamo s svojo omiko, kulturo, izročilom. “Begunci nas silijo v to, da se mi spremenimo. Kako naj živimo te spremembe, da bo lahko postala integracija vzajemna obogatitev? ”, se je vprašal g. Rebec. Odgovor nam ga ponuja sveti oče: vse temelji na usmiljenju, ki ga prejmemo od Boga. Prepričano moramo verjeti v to, da nas Bog ima rad, da imamo v njem oporo: le na tej predpostavki lahko stopim v odnos z drugim, ker vem namreč, da tudi jaz nisem sam. “To je navsezadnje kultura srečevanja: pripravljen sem ponuditi sebe drugemu in od drugega sprejemati”. Val migrantov, ki so nositelji svoje omike in verskega izročila, ne gre zato doživljati kot nevarnost, temveč kot priložnost. Kleno religiozno življenje beguncev, denimo islamskega sveta, lahko v nas vzbudi željo po večjem izpričevanju naše veroizpovedi. Medijsko-politična scena vidi v migrantih grešne kozle, nad katerimi znaša pa le svojo frustracijo. Po drugi strani pa je prav tako res, da morajo begunci ob prihodu v naše kraje spoštovati naš način življenja in zakone, ki ga uravnavajo: za to pa so potrebne jasne smernice, ki jih morajo oblasti migrantom ob prihodu takoj predstaviti. Papež se zavzema tudi za resnico v zvezi z razlogi, ki so na tisoče ljudi silili na tvegano pot izseljevanja. Pri tem je g. Rebec poudaril odgovornosti ekonomskih centrov moči našega zahodnega sveta, ki so zlasti v zadnjih petnajstih letih na Bližnjem vzhodu samovoljno skovale marsikatero usodno vojno-politično potezo.
Prisluhnimo zato papeževemu apelu, ki nas roti, naj postanemo oziroma ostanemo osebe, v katerih se izraža Bog. “Migrantske dinamike nas silijo v to, da sami spremenimo svoje življenje”, je dejala Mira Ličen Krmpotić, ki kot oseba in umetnica čuti dolžnost, da se postavi na pravo stran. Ta stran je tista, ki nas postavi pred preprosto dejstvo, “da moramo ljubiti bližnjega kakor samega sebe”. Bog ne daj, da bi se nekoč sramovali, “da nismo z ljudmi ravnali kot ljudje”!
IG
