Lambert Ehrlich – prerok slovenskega naroda

Ob izidu knjige avtorjeva predstavitev vsebine

V sredo, 6. aprila, so v Cankarjevem domu v Ljubljani predstavili monografijo Lambert Ehrlich – prerok slovenskega naroda dr. Janeza Juhanta, ki je na predstavitvi povedal naslednje:

“Najprej hvala Bogu in vsem, ki ste omogočili dokončanje te knjige, ki sem jo pisal iz spoštovanja in ljubezni do “moža z ‘velenemškim’ priimkom, ki je bil bolj Slovenec kot vsi drugi”, kot je zapisal duhovnik Janez Hladnik. Pisal sem jo s hvaležnostjo do tega izjemnega človeka, pričevalca in preroka ter do vseh znanih in neznanih Slovencev, ki so gojili in ohranjali do njega dostojen spomin, ga posnemali ter dali pisno ali celo življenjsko pričevanje o njegovi svetniški osebnosti. (Poklon Ehrlichu, vsem pričevalcem in vsem žrtvam fašizma, nacizma in boljševizma do zadnjih v Ukrajini.)

Knjiga obravnava bogato, obširno in aktualno Ehrlichovo življenje in delo. Odločno in zavzeto se je odzval na probleme Slovencev na Koroškem, na pariški mirovni konferenci in med obema vojnama na univerzi in v širši slovenski družbi ter posebej v kriznem času vojne in revolucije, ko je odločno in nesebično branil Slovence pred  totalitarnimi nasilniki, ki so nas življenjsko ogrožali. Aktualnost knjige izstopa posebno zdaj spričo pretresljive in nasilne boljševistične vojne nad Ukrajinci, ki odslikava tragični položaj Slovencev med vojno in revolucijo. Kar uteleša Zelenski v Ukrajini, je v drugačni vlogi in brez orožja, a z enako odločno, predano nesebično krščansko in narodno obrambno držo ter uporu zlu – do darovanja življenja – počel Lambert Ehrlich. Njegovi spomenici Slovenski problem in Spomenica Italijanom in drugi spisi so izraz njegove državniške razgledanosti, neustrašene odločnosti in krščanske vdanosti vedno in v vsem živeti in uresničevati Božjo voljo v službi ljudem, saj nas je Bog tudi v zahtevnih razmerah zavezal, da živimo vestno dostojno in dejavno svojo krčansko in narodno poklicanost. Nedavno sem zapisal, da je Ehrlich takrat pred sto leti žalosten ugotovil, da Slovenija ni bila prepoznavna na svetovni pozornici. Tudi po njegovi zaslugi in priprošnji verjamem, da je to postala danes z vplivno, odločno, delavno in prodorno sedanjo vlado Janeza Janše.

Ehrlich je bolj kot z besedami utelešal z živim zgledom in poduhovljeno držo, ki je kljubovala vsem izzivom, ohranjala dostojanstvenost do vsakega človeka, tudi sovražnika, vedno v zvestobi resnici in pravičnosti in uresničevanju Božje ljubezni do ljudi. To večno veljavno Ehrlichovo sporočilo povzema knjiga o njem. Govori o bogati življenjski poti nesebičnega služenja mladim in starim, o razgledanosti in premočrtnosti njegove duhovno utrjene osebnosti in bogatega, v neutrudnem delu za Cerkev in narod predanega človeka in duhovnika Lamberta Ehrlicha, kakor so mu v posvetilu zapisali učenci: “Svetniškemu duhovniku, duhovnemu očetu, vzgojitelju mladine, velikemu Slovencu in mučencu ob osmi obletnici njegove smrti!”

Gledano omejeno in kratkoročno se zdi, da Ehrlich ni uspel. Trajnostno oziroma dolgoročno, splošno-človeško antropološko in strateško pa presojanje celotnega njegovega delovanja daje popolnoma drugačno podobo, in sicer v treh bistvenih razsežnostih:

je izjemen primer polnega človeka (ne bom uporabljal izraza popolnega, pač pa človeka antropološke polnosti)

Ehrlich je, kolikor moremo to sploh meriti ljudje – najprej uspel v svoji izjemni, nesebični in predani človeškosti. Redko srečamo ljudi v zgodovini človeštva, ki so kot on tako polno, tako vsestransko izpolnili svoje človeško dostojanstvo, svojo osebnost in svoje človeško poslanstvo. Ta izpolnjena človeškost se je krepila, utrjevala in tako rekoč kipela na dan v vsem njegovem bitju in žitju. Ehrlich je prerok v smislu pričevalec človeškosti skozi vso svojo osebnost in življenje ter vsestransko delovanje. Njegova simpatična pojava, njegova odprtost in  zanimanje za vsakega človeka – tudi sovražnika – odseva vso njegovo kakovostno človeško polnost. Njegova izjemna nadarjenost je služila srkanju in povzemanju vsega, kar je premoglo človeštvo takrat – ni ga Korošec zaman označil za najbolj izobraženega duhovnika -. A še bolj važno je, da je to široko in globoko znanje osebno prežel s svojo človeškostjo in ga usmeril v dobrobit drugih. To potrjuje vsa njegove bogata življenjska pot, kot so jo dojemali njegovi sopotniki, in celo njegovi nasprotniki.

Drugo so njegove večno veljavne družbene, politične in državniške razsežnosti

To nas vodi k drugemu izjemno učinkovitemu in uspešnemu družbenemu, političnemu in idejnemu  projektu, ki ga je izpeljal Ehrlich. Uspel je v širjenju, ohranjanju, poglabljanju in uresničevanju krščanskega socialnega in političnega duha v mladih srcih. Kljub  peklenskim silam, ki so se zarotile zoper Slovence, je uresničeval samostojno državo in ta projekt danes ponovno potrebuje Ehrlicha kot svetilnik, da ga bomo Slovenci in vsi državljani te države izpeljali v doslednem uresničevanju demokracije, svobode in pravičnosti. Slovenska samostojnost korenini pri njem. Helena Janežič v svoji razstavi Sanje imajo to čudno lastnost, da se včasih uresničijo zapiše: “Korenine ideje o neodvisni slovenski državi najdemo v akademskem klubu Straža, ki ga je v tridesetih letih prejšnjega stoletja ustanovil dr. Lambert Ehrlich. Konec leta 1941 je oblikoval ilegalni politični program z naslovom Slovenski problem, v katerem je izmed možnostmi predvidel Slovenijo kot samostojno državo.” Ni takoj uspel, a je položil temelje. In še drugi njegovi teoretični, misijonski, socialni in politični projekti imajo nadčasovne razsežnosti. Zavzemanje za revne, zapostavljene, zatirane: služkinje, delavce na Koroškem in v Ljubljani, revne študente, zatirane narode, sužnje. Pretresljiv je njegov kritični čut zlorab evropskih kolonizatorjev, suženjstva ter zato klic k odgovornosti vladajočih, ki to vrše ali tolerirajo zaradi sebičnih koristi. Nadčasovno in aktualno prepričljivo odmevajo besede, zapisane 20. 6. 1935 SV pod naslovom Kalvarija Ukrajinskega naroda, kjer je govor o pomoru 6 milijonov Ukrajincev z lakoto. Najprej so jim z lakoto ubili vero, nato še narodno zavest, jih iztrebili kot čuteča človeška bitja …

Ehrlichova jasna, odločna in brezkompromisna kritika totalitarizmov  je šele sedemdeset let po njem dobila tudi evropsko priznanje, z vojno v Ukrajini pa dobiva nove aktualne  izzive, s katerimi se moramo soočati Evropejci in ostali zemljani.

Najpomembnejše pa je globina krščanske biti

Nadvse odločna in navdihujoča pa je njegova krščanska-pričevalna moč, ki ostaja veljavna za vse čase. Ne glede na to, da ga ima kdo še vedno in po krivici za pristaša reakcionarnega cerkveno-politično in cerkveno-okostenelega  okvira, za kar so ga ustvarili komunistični, žal tudi nekateri krščanski nasprotniki, je bil tako čista in polna krščanska in človeška osebnost, ki jo redko srečamo v človeški zgodovini. Ta biser njegove v Bogu ukoreninjene osebnosti so skušali po nasilni smrti oblatiti in izničiti z vsemi sredstvi. Ne glede na to je njegova osebnost  dobesedno prodirala iz vseh teh okvirov v globine duha prisebne, zrele in bogate osebnosti, kot se je izrazil neznani profesor z univerze ob smrti: “Ko smo se po pogrebu s pokopališča pri Sv. Križu razhajali, je pristopil k meni starejši profesor s pravne fakultete, ki je prišel na pogreb kot Ehrlichov kolega, ne kot njegov privrženec, in mi zaupal: ‘Ehrlicha sem spoštoval kot uglednega kolego, razgledanega Slovenca in dobrega človeka. Danes pa sem dojel, da je on bil dokaj več: skoraj kot kak svetopisemski prerok. Ob njegovem  grobu sem spoznal, da je pritegnil srca in razum ljudi, ki jim je bila dana priložnost, da so ga srečali.’”

Ehrlich je torej uspel: gledano človeško  je kot pšenično zrno padel v zemljo, a gledano po Božje njegovo delovanje rodi in bo rodilo sadove? To sem želel pokazati tudi s tem delom.

“Ehrlich je na vsa vprašanja gledal kot katoličan, kot Slovenec in kot človek. Vsak problem, naj je bil filozofski, biološki, zgodovinski, pa tudi politični, v kolikor je zadeval moralo, je vedno jasno načel in razvozlal pod prizmo katoliškega svetovnega naziranja. V raznih znanstvenih panogah, v katerih je bil strokovnjak, v etnologiji, v primerjalnem veroslovju, pa tudi sicer v filozofiji, v mnogih bioloških problemih ali v kakih zgodovinskih vprašanjih je z vso prodorno silo svojega duha dokazoval, kako se znanost in vera dopolnjujeta, kako čudovita so pota božje previdnosti v stvarstvu, kako je središče vsega sveta človek, ki ga je Bog ustvaril in ki mu je namenjeno, da se po smrti vrne k Bogu.”