Kvatrnica je praznik, ki nas uči reči besedo “hvala”
Slavje na Mirenskem Gradu
V Marijinem svetišču na Mirenskem Gradu so med 22. do 24. septembrom s kvatrnico počastili glavni praznik na jesenske kvatre, ki se ujema z godom Žalostne Matere Božje, zavetnice romarskega svetišča. V središču tridnevja je bila prošnja za prenovo Cerkve na Slovenskem. Ob njej pa seveda hvaležnost, kvatrnica je namreč zahvalni praznik.
Prvi dan je bil posvečen postu in večernemu križevemu potu, ki so ga sklenili na prenovljenih svetih stopnicah. Dan kasneje je mašo daroval voditelj Gnidovčevega doma duhovnih vaj, lazarist dr. Peter Žakelj. V homiliji je spregovoril o Mariji pod križem: “Upanje njenega življenja je bilo ponižano do konca in pribito na križ.” Jezus je sicer bil povedal, kakšen je njegov načrt prečiščevanja; učenci so to razumeli šele po vstajenju. Pred tem pa so imeli svoje načrte. “Tudi mi si predstavljamo, kako bi lahko to ali ono spremenili. Sprememb si želimo tudi v Cerkvi. Jezusov zgled nam daje misliti.” Kdor obupuje nad Cerkvijo, tvega obupati nad človekom. In kdor namerava prenoviti Cerkev z istim orodjem, kakor prenavljamo časno družbo, ni samo neuspešen, ampak konča zunaj Cerkve. “Cerkev prenavljamo samo, če razširjamo zgled njenih najbolj junaških kreposti.” Zato “Cerkev ne potrebuje reformatorjev, ampak svetnike”, je p. Žakelj povzel besede kard. Roberta Saraha. “Ne le Cerkev, tudi svet potrebuje svetnike”, pot do te svetosti pa vodi prek prenove sebe in ne drugih. “Božja moč ni v zunanji, ampak v notranji moči! Iz notranjosti izvira novo življenje. Zunanja moč pušča za seboj le ruševine.” Jezus na porušenem templju zgradi novo Cerkev, ta tempelj je On sam, ko je vse njegovo delo na zunaj uničeno. “Sprejemati ponižanje in poraze, ohraniti vero v vstajenje, prinašati upanje, gledati v novo življenje z vero, da Bog dela vse novo, ne na silo, ampak z ljubeznijo. Božji ubožci ustvarjajo nov svet. To je križ čudaštva. Mati ‘zločinca’ je Božja mati. Naj bo tudi naša. Vztrajno z njo gradimo nov svet, novo življenje, novo Cerkev.”
Maši je sledila procesija z lučkami in litanijami, nato pa molitveno bdenje.
V nedeljo, 24. septembra, je popoldansko slovesno evharistično slavje daroval dr. Robert Petkovšek, ki je od januarja 2022 novi vizitator Slovenske province Misijonske družbe. Z njim so ob oltarju stali tudi g. Žakelj, g. Tilen Prinčič, g. Cvetko Valič, g. Bogdan Vidmar, msgr. Renato Podbersič in pred nekaj meseci v diakona posvečeni vaščan Mel Kovic. Dr. Petkovšek je v homiliji večkrat poudaril, da je kvatrnica zahvalni praznik. Naši predniki že vsaj petsto let romajo na Grad, da bi v svetišču Žalostne Matere Božje položili pred Boga “svoje zahvale in prošnje, stiske in veselje”. Ona, ki je pod križem izkusila najglobljo žalost, je “naša najmočnejša priprošnjica pred Bogom.” Sodobni ljudje smo izgubili občutek za besedo hvala. Kvatrnica pa je praznik, ki nas uči reči to besedo. Življenje v preteklosti je bilo bolj odvisno od narave in vremena. Kmečki človek se je jeseni oddahnil in si vzel čas, da je v zahvalo Bogu tudi poromal. Življenje današnjega človeka je odvisno od trgovin, “a ta videz vara. Tudi za trgovinskimi policami stojijo kmetje in drugi, ki so morali hrano pridelati in so čez leto trepetali, ali jim bo vreme dovolj naklonjeno, da bo pridelek lep in dovolj velik.” Danes vérujemo v polne trgovinske police in pozabljamo, koliko truda stoji za izdelki in pridelki. Letošnja neurja pa so spet odkrila resnico, da “polne trgovinske police niso nekaj samoumevnega”. Hvaležni pa moramo biti tudi vsem tistim, “zaradi katerih moje življenje ni prazna miza … Hvala torej za vso mrežo najbližjih, prijateljev, znancev, sodelavcev, ki moje življenje napolnjujejo z lepimi, dobrimi trenutki in mi ga pomagajo osmišljati”. Ko razumemo, da moramo bližnjemu ali Bogu reči hvala, takrat začutimo, da mu moramo reči tudi oprosti. Romarski shodi pri Žalostni Materi Božji so imeli in imajo tudi spokorni značaj. “Brez kesanja je beseda ‘hvala’ prazna.” Sodobni svet v nas ubija občutek za greh. Pod križem je Marija polna žalosti, ker je človeška hudobija ubila Ljubezen. Nad tem bremenom pa se ne pritožuje, ne beži pred njim, nanj se odziva s sočutjem. “Danes stojimo pred izvirom sočutja. Marija je bila v trpljenju preizkušana – zato razume trpljenje drugih, zato ni za nikogar slepa. Vsak je v njenem srcu. Je mati vseh trpečih.” Na svetu je veliko trpljenja in žalosti. “Trpljenja ne bomo odpravili z odpravljanjem, usmrčevanjem trpečih – s tem bomo ustvarili še več trpljenja. Trpljenje in žalost odpravljamo s sočutjem, s tem, da drug drugega nosimo, se podpiramo, se poslušamo in se imamo radi. V sočutju se raztaplja trpljenje. Od Božje Matere pa se sočutja učimo.” Na koncu je dr. Petkovšek navzoče pozval, da bi Bogu rekli hvala “za vse, tudi za trpljenje, ki nam ga nalaga in po katerem nas vzgaja. Hvala, ker se v preizkušnjah in trpljenju učimo sočutja, ki nas najbolj dela ljudi in Marijine otroke.”
Maši, ki jo je obogatilo res lepo petje, je sledilo praznično druženje, v dvorani Gnidovčevega doma pa so si prisotni lahko ogledali fotografsko razstavo Svet v luči Besede.