“Kučan ni boter, ampak le uradni govorec globoke države”

Piše: Tino Mamić

Televizijska oddaja Faktor, ki jo je ustanovil novinar Bojan Požar, se je v štirih letih zasidrala v slovenski medijski krajini. V najelitnejšem dnevnem terminu tekmuje s televizijskim dnevnikom in ima delež gledanosti med 2,5 in 4 odstotki. Je edina politična pogovorna oddaja, ki poteka v živo. Nič čudnega, da jo je enkrat sodišče prepovedalo – vnaprej. Faktor ima stalno rast gledanosti, z ogledi nazaj in internetnimi ogledi, zato presega doseg marsikaterega “velikega” medija. Pomen je še večji, ker jo gleda vsa politična elita. Oddaja namreč pove o politiki tisto, česar ne izveš nikjer drugje. Komentarji so brez cenzure, informacije pa velikokrat prispevajo tudi k odstopom ministrov. Ključna oseba oddaje je Aljuš Pertinač (43), ki vodi veliko večino Faktorjev. Nekdanji politik in državni sekretar, ki je pomagal Borutu Pahorju zmagati na parlamentarnih volitvah, je izjemen poznavalec politike in vseh njenih zakulisij, zato so njegove oddaje nekaj posebnega. Njegov motto, objavljen na Twiterju, je: “Vozim po desni, prehitevam po levi. Per aspera ad astra. Merimo na Luno, kajti tudi če zgrešimo, bomo končali med zvezdami”.

V Sloveniji imamo zelo malo prehodov iz politike ali javne uprave v novinarstvo. Obratno pa je prehodov veliko. Zakaj ste prestopili vi?

Hm, v bistvu sem prestopil dvakrat. Imam torej še en poskus. Najprej sem prestopil z mesta javnega uslužbenca oziroma državnega uradnika med samostojne podjetnike. Za to sta bila dva poglavitna razloga. Po več kot 15 letih kariere v javni upravi sem si želel spremembe. In drugič, kljub temu da je bila stranka Socialnih demokratov (SD) takrat v vladni koaliciji in sem imel na področju izobraževanja obilo znanja ter izkušenj, sem bil iz meni nerazumljivih razlogov na ministrstvu pod ministricami SMC povsem na stranskem tiru. Ker nisem tip človeka, ki bi hodil v službo na uro gledat in vleč plačo, sem preprosto odšel. Drugič pa sem res prestopil iz politike v novinarstvo, predvsem na način, da sem izstopil iz stranke, katere član sem bil 20 let, in da sem postal voditelj televizijske oddaje Faktor na TV3. Sam se sicer nimam za novinarja, ker tega nisem študiral, niti si nisem nikoli želel postati novinar. To je pač delo, ki ga trenutno opravljam. Upal bi si reči, da sem za to bolj usposobljen, kot pa bi bil za današnji tip politike.

Jaz pa si upam reči, da delo televizijskega voditelja in političnega komentatorja opravljate bolje kot večina diplomiranih novinarjev. Zakaj? Ko sogovornikom v studiu postavljate vprašanja, ne vsiljujete svojega mnenja in ne sugerirate odgovora, kar se dnevno dogaja na državni RTVS. Ste si prebrali novinarski kodeks?

Hvala lepa. Joj, se bojim, da novinarskega kodeksa nisem bral. Koncept oddaje Faktor je že od vsega začetka tak, da želimo od komentatorjev dobiti njihovo iskreno in čim bolj odkrito mnenje. Tega se poskušam držati, kolikor se le da. Menim, da smo sčasoma vzpostavili neko zaupanje tako s sodelujočimi v oddaji kot s publiko. To se mi zdi najbolj pomembno.

Kaj je poslanstvo novinarja? Kaj je naloga novinarja?

Novinarji s(m)o sedma sila oziroma četrta veja oblasti. Poslanstvo novinarja je, da obvešča, čim bolj objektivno in nepristransko. Osnovna naloga pa je, da pridobi informacije, ki zanimajo njegovo publiko.

Ali slovenski novinarji sledijo svojemu poslanstvu?

Vprašanje, kako ga dojemajo. Kot pri vsakem drugem poklicu tudi v novinarstvu obstajajo dobri in slabi ljudje. Kar zadeva novinarje, ki se ukvarjajo z notranjo politiko, jih velika večina kot svoje poslanstvo jemlje boj zoper Janeza Janšo in politično desnico. To je slabo. Boj za resnico bi bil veliko boljši. Je pa novinarjem težko. Mediji so v veliki poslovni krizi, še posebej zdaj, po epidemiji. Novinarji imajo po večini nestalne oblike zaposlitve in slabe plače. Seveda obstajajo tudi izjeme. Ampak tisto, kar me je najbolj negativno presenetilo, odkar delam v medijih, je popolna odsotnost cehovske solidarnosti. V nobenem drugem poklicu ni takšnega pomanjkanja solidarnosti kot ravno v novinarstvu.

Je zato nastala oddaja Faktor? Ste bili pri njej od vsega začetka?

Oddaja je nastala, ker je bilo v slovenskem medijskem prostoru pomanjkanje tovrstne oddaje in zaradi ocene, da obstaja številna televizijska publika, ki je obstoječe informativne oziroma pogovorne oddaje ne dosežejo. Oboje se je izkazalo za točno. Pri oddaji sem najprej sodeloval kot komentator, zdaj pa že tri sezone kot voditelj.

Kako na vaše delo gleda vaša družina? Ali s svojo drago debatirata o politiki ali o oddajah Faktor?

Družina me pri mojem delu podpira. Za otroka je moj delovni urnik kar primeren, ker delam zvečer (oddaja poteka v živo), tako da ju zjutraj odpravim v šolo in sem doma, ko prideta iz šole. Doma se sicer o politiki ne pogovarjamo veliko, o oddaji pravzaprav še manj. Se mi zdi, da domači čutijo, da je to pač moja služba, ki jo nerad nosim domov. Verjetno se tudi gasilci doma ne pogovarjajo veliko o požarih.

Se vam zdi, da so vas pri SD dali na stranski tir? Kakšen je vaš odnos do SD, imate še stike z njenimi akterji? So v stranki jezni na vas?

To je kompleksno vprašanje. Na stranskem tiru sem bil, pogojno rečeno, tako rekoč celo svojo strankarsko kariero. Strankarsko funkcijo sem imel zgolj dvakrat. Čisto na začetku, ko sem bil dve leti predsednik podmladka, in čisto na koncu, ko sem vodil strokovni svet za razvoj in kohezijo. No, ta zadnja je bila funkcija zgolj na papirju. Če so v stranki jezni name, ne vem, verjetno odvisno od tega, kaj rečem oziroma napišem. Praktično z vsemi v stranki imam pozitivne odnose, razen redkih izjem. Ampak s temi jih nisem imel že prej. Rednih stikov nimam, razen s tistimi, s katerimi zasebno prijateljujem. Teh ni veliko. Na splošno bi dejal, da so si poglavitni akterji v stranki kar oddahnili, ko sem izstopil. Tako smo danes vsi zadovoljni. Meni ni žal, oni mi pa ne zamerijo, he, he.

Zelo blizu ste bili vrhu vlade, sodelovali celo s premierjem Pahorjem. Ga pomagali pripeljati v vladno stavbo. Takrat je premier Borut Pahor, danes predsednik države, prvi javno omenil strice iz ozadja. Vemo, kako naj bi globoka država delovala, a ne vemo, kako konkretno vleče poteze. Kaj ste vi videli? Kako Milan Kučan širi svoje ideje v politiko?

Boruta Pahorja res poznam že zelo dolgo. Njegov način komunikacije in slog vodenja stranke je bil zelo oseben, neposreden, nikoli vzvišen. V stranki smo bili tako ali tako vsi na TI. Kot predsednik Mladega foruma sem bil tudi formalno član kolegija predsednika stranke. Ker je bila stranka takrat v vladi, je to pomenilo dostop do vseh ključnih informacij o delovanju države. Gotovo obstajajo centri moči iz ozadja, ki so na tranzicijski levici močnejši in vplivnejši kot na desnici. Nekdanji predsednik Kučan ni ravno alfa in omega teh centrov, niti ni neki formalni vodja. Je bolj uradni govorec oziroma vidni reprezentant, če hočete. Osnovna značilnost teh centrov moči je, da nikoli niso stavili največ ali celo vseh kart na vse dosedanje predsednike SD. Bomo videli, ali bo s Tanjo Fajon drugače. No, najprej mora biti še izvoljena. Konkretno pa Kučan širi svoje ideje v politiko na tri načine. Z neposrednim stikom z izvoljenimi politiki oziroma funkcionarji, kar počne sicer redko, zmeraj pa novica o tem, če ne celo podrobnosti teh pogovorov pridejo v javnost, verjetno kar z njegove strani. S tem, da te obiščejo njegovi emisarji oziroma kurirji, po navadi gre za nekoga, ki ti je blizu in ki ti pove, da si zafrknil, včasih bi rekli da je “skrenuo s tekovina revolucije”. In ne nazadnje, preko skrbno odmerjenih in nadzorovanih nastopov v medijih, ki imajo zmeraj velik odmev in pomenijo nekakšno uradno partijsko linijo tranzicijske levice.

Kdo pa je alfa in omega globoke države? Kdo je boter?

Botra v pravem pomenu besede pravzaprav ni. Vprašanje je tudi, ali obstaja kakšno kolektivno vodstvo. Bolj gre za skupino ljudi, ki so bili ob razpadu nekdanje skupne države na višku svojih moči in na visokih položajih na državni ali republiški ravni. Ne glede na to, kar si kdorkoli misli o rajnki SFRJ, vendarle je šlo za 20-milijonsko državo, zato je bil selekcijski proces precej bolj zahteven, kot je danes pri nas. Vsi ti ljudje so praktično čez noč izgubili formalen vpliv in položaj v družbi. Iluzorno je bilo pričakovati, da se bodo kar upokojili. Ker so se po osamosvojitvi institucije in se še izjemno počasi razvijajo, je formalna oblast šibka, tako na državni kot na lokalni ravni in potem se ljudje pač zatečejo drugam, tja, kjer lahko kaj dosežejo.

Kako so akterji globoke države vplivali na Marjana Šarca, svojega nekdanjega paradnega konja, preden je ta pobegnil?

Ne bi se strinjal, da je bil Šarec ravno paradni konj ali, če hočete, lipicanec. Bolj priložnostno kljuse, v katerega so položili upe, ko so jim boljši žrebci in tudi kakšna kobila bodisi zbezljali bodisi klonili pod prehudimi bremeni. Ne smemo pozabiti, da je imel Šarec, preden se je podal v nacionalno politiko, najprej na predsedniške, nato pa še na parlamentarne volitve, zgolj eno skupno fotografijo s Kučanom. Ampak ta fotografija je bila dovolj, da so dominantni mediji oziroma medijski kartel v službi prejšnjega režima ter apologeti oziroma javnomnenjski voditelji tranzicijske levice vedeli, da gre za “našega človeka”. Sicer pa so s Šarcem gotovo komunicirali na vse že zgoraj opisane načine. Drugače po moje niti ne znajo. Sicer pa, če je delovalo 30 let, zakaj ne bi še naprej?

Po eni strani vsi politiki jamrajo, da nimajo kadrov, po drugi strani pa se je po vsej družbi razpasla negativna selekcija. Zakaj je tako?

Nasploh je v slovenski politiki preveč jamranja. Ampak očitno ljudem to “paše”. Praviloma takšne politike nagrajujejo na volitvah. Cerar, Šarec, to je ena sama jamrarija. Tudi Janez Janša se, čeprav bolj upravičeno, rad postavlja v vlogo žrtve. Kadrovski primanjkljaj pa je dejanski problem. Prvič je bazen kadrov majhen, ker smo pač maloštevilen narod in ker nimamo načrtnega sistema vzgajanja kadrov za najodgovornejše funkcije v državi. Drugič je motivacija najboljših in najsposobnejših za javne funkcije nizka, ker so mandati kratki, nepredvidljivi, praktično vsak, ki to želi, si lahko vate čevlje obriše in plače so enostavno prenizke. Predsednik vlade zasluži toliko kot voditelj kakšne informativne oddaje. In zato prihaja do paradoksalne situacije, ko se v politiko v glavnem rekrutirajo tisti, ki so brez službe. Kar poglejte, koga smo izvolili v parlament, pa vam bo vse jasno. To se potem širi od zgoraj navzdol v vse družbene podsisteme. Zato sem uvodoma omenil, da sam nisem primeren za tak tip politike. Osebno sem se praktično ves čas študija in svojega političnega oziroma strankarskega udejstvovanja izobraževal, uril in, če hočete, nabiral izkušnje, da bi nekoč zasedal kakšen pomemben položaj oziroma politično funkcijo. Danes pa v politiko rekrutirajo ljudi praktično s ceste, ki že jutri postanejo lahko celo predsednik vlade in potem tudi klavrno končajo. Malo po svoji krivdi, veliko pa tudi po krivdi ljudi, ki se jih tako hitro, kot jih ustoličijo, tudi naveličajo in že hlastajo za novim, novim obrazom. Dolgoročno je to za državo, stopnjo politične kulture in razumevanje ustroja politike pri nas zelo slabo.

Iz politike in javnega življenja se je v zadnjih letih umaknila cela plejada ljudi. Posebej z levice. Če omenimo samo nekdanja ministra Lahovnika in Lukšiča. Kaj je vzrok tega?

Kdor je bil za neformalne centre moči, domače ali tuje, leve ali desne, premočan, preveč nevaren, ga pač v politiki ni več. Drugi so izzive, predvsem ekonomske, pač našli drugje. Veliko jih je odšlo, ali pa nas je odšlo, zato, ker ne pristajamo zgolj na antijanša oziroma janšauberales koncept politike. Po drugi strani je v delu medijev, politike in centrov moči vse, kar ni v prid tranzicijski levici in vsem njenim deviacijam oziroma v obrambo teh, od Jankovića do, če hočete, Šarca, označeno za nesprejemljivo, torej desno. Vzrok je preprost. Kapitalski in politični interesi.

Se vam zdi, da “desni” Slovenci preveč stereoptipno razmišljamo o “levih” Slovencih in obratno? Kateri so taki stereotipi?

Stereotipi so del našega vsakdanjika in človeška stalnica. Po navadi veljajo generalno, za družbene skupine, na posamični ravni, posebej ko gre za tiste, ki jih osebno poznamo, pa zbledijo. Stereotipizacija v slovenski politiki je problem, ker onemogoča dialog. Ko sem začenjal aktualno kariero, sem pogosto, včasih pa še zdaj, poslušal očitke oziroma vprašanja, kako lahko v oddaji sodelujem z ljudmi, ki imajo v določenih stvareh diametralno nasprotna stališča od mene. Ampak ravno s svojo službo sem te ljudi bolje spoznal in zdaj veliko bolje razumem njihova stališča, tudi če se z njimi ne strinjam. Verjamem, da velja tudi obratno. Dosledno zavračanje dialoga z Janšo s strani tranzicijske levice je škodljivo. Enako škodljivo pa je Janševo vztrajanje na preganjanju ideoloških sovražnikov izpred 75 let. Verjamem, da je oddaja Faktor neposreden dokaz, da lahko v Sloveniji ne samo sobivamo, ampak se konstruktivno pogovarjamo, čeprav imamo nasprotne poglede na določene stvari. Na razbijanje stereotipa, da je dialog z drugo stranjo političnega prostora nemogoč in celo škodljiv, sem tako sam najbolj ponosen.

Ali potemtakem danes gledate na politiko drugače kot pred 10 leti? Vaša stališča mnogi označujejo za“desna”. Čeprav se hkrati najdejo kritiki, ki vas zmerjajo, da ste “ostali komunist”…

Moja osnovna stališča se niso spremenila. Politično gledano se imam še vedno za socialnega demokrata. Nisem komunist, nikoli nisem bil. Nisem pa tudi konservativec, kaj šele neoliberalec. Z leti pa človek res odrašča in v nekaterih posamičnih stališčih sem gotovo manj oster, kot sem bil. To predalčkanje levo desno ali kakor koli že je pač slovenski nacionalni šport. Moje delo pa mi nalaga, da sem kritičen do enih in drugih ter obratno, da oboje pohvalim, kadar si to zaslužijo. Ljudje potem to zamenjujejo z mojimi osebnimi stališči in jih potem, če jim le-ta niso všeč, poskusijo razvrednotiti tako, da me v naprej diskvalificirajo s to ali ono ideološko oznako. Tega sem že navajen, tako da me bolj zabava, kot moti.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme