Križev pot človeštva 2023

Križ – znamenje trpljenja in ljubezni Boga in Človeka (2)

Osma postaja:

JEZUS NAGOVORI JERUZALEMSKE ŽENE

Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Trpljenje družin

Iz evangelija po Luku:

“Za njim je šla velika množica ljudstva, tudi žená, ki so se tolkle po prsih in ga objokovale. Jezus pa se je obrnil k njim in rekel:

Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki! Glejte, prišli bodo dnevi, ko porečejo: ‘Blagor nerodovitnim in telesom, ki niso rodila, in prsim, ki niso dojile!’” (Lk 23,27-31)

Te besede so namenjene ženskam, materam skozi vso zgodovino. Naše matere, ki so okusile trpljenje vojne, so večkrat rekle: “Če bi bile ženske poveljnice, v vojnah ne bi bilo toliko mrtvih, saj le one vedo, koliko trpljenja je pri porodu in vzgoji otroka.” Jezus je ob pogledu na objokane žene povedal prav to, kar se danes dogaja. Kruta je beseda “blagor nerodovitnim”, vendar se prav v današnjih časih družine ne odločajo za otroke. Ni le vojna, prišli so dnevi, ko otroci in mladi umirajo na obroke: pred rojstvom, v otroštvu zaradi lakote, v mladosti zaradi zasvojenosti in zlorab. Tako ostane za rodovitno življenje bore malo.

Gospod, prosimo Te, s križa poglej na naše družine. Daj poguma materam in očetom, da bodo upanje, zelenje ob lesu križa.

Usmili se nas, o Gospod.

Usmili se nas.

Deveta postaja: 

JEZUS PADE TRETJIČ POD KRIŽEM

Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Križev pot “potohodcev”

Božji Sin do skrajnosti izkuša človeškost. S tem padcem še bolj trdno vstopi v zgodovino človeštva in ga spremlja v vsakem trenutku. “Jaz sem z vami vse dni, do konca sveta.” (Mt 28,20)

Ko mislimo, da se je svet malo umiril, se pojavijo novi padci. Tako kot Jezus so po dolgi poti trpljenja ljudje utrujeni, ponižani, padajo. Nekateri se dvignejo, drugi umirajo. Navadili smo se poročanja o prevrnjenih čolnih, utopljenih otrocih, o izmikanju odgovornosti. Že desetletja govorimo, da je treba odpraviti izvor preseljevanja, v resnici pa je tudi smrt zaslužek. Bojimo se prišlekov, ne pomislimo pa, da so se v begunskih taboriščih rodili otroci, ki so že najstniki in še niso izkusili varnosti doma.

Podobno je z begunci iz Ukrajine, pa tudi Rusije. Ali razumemo, da ljudje rešujejo življenja svojih družin? Ali razumemo, da v vojni ne zmaga nihče? Poznamo matere, ki so z otroki prišle v našo deželo? Mnogi mislimo, da jim je lepo. Slišimo komentarje v stilu: “Kaj jim pa manjka?” Toda daleč je dom, kjer je doma njihova duša.

Jezus s padci pod križem spremlja vso krutost človeštva. Lahko je verjeti in slaviti, ko smo na varnem. Ali nas sploh skrbi vera stokrat preizkušenih? Bodimo sočutni, misijonarji na domačih tleh. Z dejanji vračajmo upanje, da je On z nami.

Usmili se nas, o Gospod.

Usmili se nas.

Deseta postaja:

JEZUSA SLEČEJO IN MU PONUDIJO Z  ŽOLČEM MEŠANO VINO

Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Svetost telesa

Iz evangelija po Janezu: “Ko so vojaki križali Jezusa, so mu vzeli oblačila in jih razdelili na štiri dele, za vsakega vojaka po en del; in suknjo. Suknja pa je bila brez šiva, od vrha scela stkana.” (Jn 19,23)

Po vseh padcih Jezus izmučen in dotolčen pride na Golgoto, kjer ga čaka največje ponižanje – telesa in duše. Brez sramu ga oropajo dostojanstva, mu slečejo suknjo, zanjo žrebajo in si jo razdelijo. Perverznost do skrajnosti.

Vprašajmo se, kdo so bili ti ljudje, ki jim trpljenje človeka – Boga ni bilo sveto. Kdo so danes tisti ljudje, ki jim nedotakljivost telesa in človeško dostojanstvo nista sveta? Govorimo o svetosti življenja in sklonimo glavo ob vedno novih odkritjih. Včasih se sicer sprašujemo, komu koristi govoriti o teh grdobijah, ki se dogajajo skozi zgodovino sveta, žal tudi zgodovino Cerkve. Slišimo vedno nove zgodbe zlorab, mučenja, perverznosti brez meja. Opravičila svetega očeta brez konca in kraja. Verjetno je ob tem neštetokrat tudi sam rekel: “Naj gre ta kelih mimo mene”. Opravičilo ne opravičuje dejanj, toda potiskati glavo v pesek, ne spregovoriti, se ne opravičiti je še hujše. Bodimo pametni in ne dovolimo, da se sovražniki Cerkve in našega Jezusa, ki je toliko pretrpel, naslajajo in dodajajo še svoje, tudi namišljene zgodbe.

Predvsem pa izrazimo sočutje z žrtvami, jih sprejmimo in jim omogočimo, da varno spregovorijo.

Zakaj toliko trpljenja, toliko žolča, ko pa je Božja ljubezen tako lepa, čista?

Usmili se nas, o Gospod.

Usmili se nas.

Enajsta postaja:

JEZUSA PRIBIJEJO NA KRIŽ

Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Odtujevanje

Iz evangelija po Luku:

“In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. Jezus je govoril: ‘Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.’” (Lk 23, 33-34)

Papež Frančišek nas opominja, da v današnji družbi vse bolj odtujujemo nemočne in manj uporabne od tistih, ki pripomorejo k ustvarjanju dobička. Kot bi rekli: “Dajmo jih na varno, da nas ne bodo motili.” Odtujevanje nam je postalo nekaj normalnega, že ko se odločamo: malčke v vrtec, ostarele v dom, invalide v skupnosti. Oni ne spadajo med človeške vire, saj ne ustvarjajo dobička. Hvala Bogu, za telo je poskrbljeno, kaj pa za dušo? Tudi v družini, župniji in službi pogosto mislimo, da nekateri spadajo na desnico, drugi na levico. Glas množice se je zarezal v vse pore življenja. Le redko se vprašamo, kam danes spadamo sami, predvsem po svoji duši in dejanjih, še redkeje pa, kam bomo spadali jutri.

Dobri Jezus je že pred več kot dvema tisočletjema Očetu opravičeval vse tiste, ki se pokesajo, in prosil odpuščanja zanje. Prosil je tudi za vse nas, pa čeprav vemo, kaj delamo.

Usmili se nas, o Gospod.

Usmili se nas.

Dvanajsta postaja:

JEZUS UMRJE NA KRIŽU

Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Umiranje

Iz evangelija po Luku:

“Bilo je že okrog šeste ure, ko se je stemnilo po vsej zemlji do devete ure. Sonce je otemnelo in zagrinjalo v templju se je pretrgalo po sredi. Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: ‘Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.’ In ko je to rekel, je izdihnil.” (Lk 23,44-47)

Za vsakim od nas se bo nekega dne zagrinjalo pretrgalo in skozi odprtino bomo zagledali Njega, ki je prvi umrl za nas. Njegov pogled je bil usmerjen k Očetu. Sprašujemo se, ali bo tudi nam dano, da bomo zmogli reči, kot je rekel pokojni papež Benedikt: “Gospod, ljubim Te”.

Poznamo ljudi, ki dnevno molijo za “srečno zadnjo uro.” Tudi moj pokojni stari oče je vedno dodal ta stavek. Včasih se je tudi pošalil na svoj račun, češ: “Ne jokajte za menoj, ker bom srečen.” In to mu je bilo res dano. Še zvečer mi je pomagal pri pripravi večerje, rekli smo si “Lahko noč!” in ponoči nas je mama poklicala, da je očetova roka mrzla. Verjamem, da je zaspal srečen, nam pa (tudi malim vnukinjam), ki smo bili ob njegovi postelji, je zapustil najboljši recept za srečno zadnjo uro.

Dovolimo sebi in svojim otrokom bližino človeka, ki se je poslovil. Le tako bodo spoznali, da je srečna zadnja ura milost, za katero je treba prositi.

Usmili se nas, o Gospod.

Usmili se nas.

Trinajsta postaja:

JEZUSA SNAMEJO S KRIŽA IN GA DAJO MARIJI V NAROČJE

Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Spoštovanje mrtvih

Iz evangelija po Janezu

“Potem je Jožef iz Arimateje – ki je bil Jezusov učenec, toda naskrivaj, iz strahu pred Judi – prosil Pilata, da bi odnesel Jezusovo telo. In Pilat je dovolil. Prišel je torej in odnesel njegovo telo. Prišel pa je tudi Nikodém, tisti, ki je najprej ponoči prišel k Jezusu, in prinesel okrog sto funtov zmesi mire in aloje. Vzela sta torej Jezusovo telo in ga skupaj z dišavami povila s povoji, kakor imajo Judje navado pokopavati. (Jn 19,38-40)

Marijino srce je ob pogledu na mrtvega sina prebodel meč. Koliko mater prav danes objokuje svoje mrtve sinove! Mnogim izmed njih ni dano, da bi jih vzele v naročje in jih poljubile. Ostaja le tisoč vprašanj (kje, kdaj, zakaj …) in tisoč odgovorov (skupni grobovi na bojiščih, globina morja …). Papež Frančišek pravi, da je Sredozemsko morje največje pokopališče. Žal ni več Jožefov iz Arimateje, ki bi poskrbeli za pokop ljudi brez imena.

Gospod, Ti nisi Bog mrtvih, temveč Bog živih. V Tebi živijo vsi, ki si jih poklical k sebi. Spomnimo se vseh rajnih, ki smo jih imeli radi.  Spomnimo se tudi vseh pozabljenih – sprejmi jih v svoje naročje.

Usmili se nas, o Gospod.

Usmili se nas.

Štirinajsta postaja:

JEZUSA POLOŽIJO V GROB

Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Dobra dela usmiljenja – pravica do groba

Iz evangelija po Janezu

“Na kraju, kjer je bil križan, pa je bil vrt in na vrtu nov grob, v katerega še nihče ni bil položen. Ker je bil grob blizu, sta zaradi judovskega dneva pripravljanja Jezusa položila tja. (Jn 19,41-42)

Po Božjem načrtu si je tudi Jezus, čeprav križan in zasramovan, zaslužil grob. Na vrtu sta Jožef iz Arimateje in Nikodem po judovskih običajih pripravila Jezusovo telo in ga položila v prazen grob. Telesno delo usmiljenja od nekdaj veleva: “Mrtve pokopavati”.

Ob številnih katastrofah, kot so potresi, viharji, cunamiji, nesreče na morju in v zraku, se zganejo države in dobri ljudje, ki z velikimi napori iščejo preživele, pa tudi mrtve. To so norme civilizacije. Današnje odkrivanje jam in skupnih grobišč v Ukrajini, Afriki ter drugod po svetu kaže, da je beseda civilizacija pozabljena. Tudi v slovenski zemlji so brezna in jame, v katerih naše sestre in bratje čakajo civiliziran pokop.

Gospod, daj poguma vsem nam, da bomo izpolnili svojo krščansko dolžnost.

Usmili se nas, o Gospod.

Usmili se nas.

Sklep

Molimo Te, Kristus, in Te hvalimo.

Ker si s svojim križem svet odrešil.

Molitev:

Usmiljeni Oče, ki daješ, da sonce vzhaja nad dobrimi in hudobnimi! Veš, da je veliki petek rana in upanje za človeštvo, da se zamisli nad smrtjo in vstajenjem. Pomagaj nam, da v življenju spoznamo tvoj načrt odrešenja. Naj vsem nesrečnim in žalostnim prižigamo luč evangelija, ki razsvetljuje veselje in žalost, napore in upe. Vsak dom, vsaka dežela naj odseva obličje Cerkve, kjer naj zavlada ljubezen. Ob pomoči tvojega Duha nam pomagaj, da bomo slekli starega človeka in se preoblekli v novega, ki je ustvarjen po pravičnosti in svetosti. Drži nas za roko kakor Oče, da se ne oddaljimo od tebe. Obrni k svojemu srcu naša uporna srca, da se bomo naučili slediti načrtom pravičnosti in miru. Naj si sestre, bratje in vsi narodi podajo roke in sprejmejo odpuščanje, ki nas združuje. Naj se prenehajo prepiri, naj utihne orožje, naj bo pomoč namenjena lačnim kruha in žejnim pravice. Naj se končajo zlorabe, nasilje in trpljenje otrok. Gospod, prosimo Te, daj odgovornim modrost in usmiljeno srce, da bodo spoznali ljubezen do bližnjega. Kristjani naj si prizadevamo biti luč sveta in sol zemlje. Amen.

Usmili se nas, o Gospod.

Usmili se nas.