Rubrike

Kriza v denarnicah: priložnost za nov začetek

Kriza v denarnicah: priložnost za nov začetek

Razmišljanje o pravih vrednotah

Varčevalni ukrepi, ki zadnje mesece pretresajo in vznemirjajo prebivalce stare celine, so zelo boleč način reševanja prezadolženih držav, ki s svojo bilančno sliko ogrožajo skupno valuto in morda celo mir v Evropi. Vsak na novo sprejet ukrep dodatno prizadene tiste, ki so bili že prej na socialnem repu družbe, mnogo manj pa tiste, ki se tako ali tako že dobesedno utapljajo v razkošju. Kako razumeti boleče reze v javnih storitvah in posledično višanje stroškov? Ali postajamo revna družba?
Pred časom sem prisluhnil grškemu intelektualcu, ki je s solznimi očmi pripovedoval o dramatičnih socialnih razmerah, ki ta trenutek vladajo v Grčiji. Zaradi varčevanja je mnogo ljudi ostalo brez službe, premoženja, strehe nad glavo in socialne varnosti, ostali pa so jim dolgovi in zelo negotova prihodnost. Številni mladi v tej situaciji izgubijo še poslednji up v boljšo prihodnost in tamkajšnji mediji vsak dan poročajo o tragičnih samomorih. Grčija je postala sinonim za nesrečno zgodbo evropske širitve in skupne valute ter v sebi nosi dvojno sporočilo. Prvo je gotovo namenjeno “zahodni” družbi, kako nevarni so slabi krediti, ki so jih velike nemške in francoske banke parkirale ravno v Grčijo. Drugo pa grškim – in vsem drugim evropskim – volivcem, saj ni vseeno, kdo in kako upravlja državo, ki ima velike potenciale in številne neizkoriščene možnosti. In to sporočilo lahko apliciramo tudi doma.
Od kod je ta kriza? Kaj jo je rodilo? Najpogosteje slišimo odgovor, da “se je zgodila”. Kriza ni nastala sama od sebe, ampak do nje je privedel niz dogodkov, ki so končno dosegli višek v jeseni 2008. Jasno je, da ni mogoče najti osebe, ki so objektivno odgovorne, in jih kaznovati, vendar se tudi ne moremo zadovoljiti z odgovorom, ki je v resnici izgovor, “kriv je sistem”. Prepričan sem, da je v tem sistemu segment ali panoga, ki je bolj kriv od drugih, in zato bi bilo prav, da je vključen v varčevalne zakone in sorazmerno s kapitalsko sposobnostjo nosi posledice ter prispeva k solidarnejši ureditvi in trajnostnemu razvoju.
Vsem je že postalo počasi jasno, da svet ne bo več tak, kot je bil, in poleg spremembe v retoriki moramo kot družba priti do spremembe v dojemanju etike in premoženja. Etike kot najvišjega vodila, ki je hkrati merilo za zakone in posledično za pravičnost. Nato pa sprememba v dojemanju premoženja. Biti premožen ni zlo, niti kaznivo dejanje, vprašanje pa je, kako smo do tega premoženja prišli. Izgovor, da je bilo vse pridobljeno po zakoniti poti, obenem pa horda odvetnikov v črnih aktovkah čaka, kako bo to izjavo ubranila, vsekakor kaže na to, da nekaj ni tako. Jasno je, da premoženje, pridobljeno s finančnimi špekulacijami, ki so jih predhodno države uredile z zakoni, ni legalno. Zato smo spet na začetku: etika, ki izvira iz kolektivne zavesti in posameznikove vesti, da je nekaj narobe, mora biti zadnji in najvišji nadzor v življenju družbe.
Priti do take stopnje gotovo ni enostavno, družbena ureditev je usmerjena v kopičenje kapitala, ne vrednot, zato se tukaj začne izziv. Zakaj pa ne bi kopičili znanja, namesto delnic? Prvi premik je sprememba fokusa in lestvice pomembnih reči v življenju. Na prvo mesto, namesto prestiža in bogastva, lahko postavimo znanje, inovativnost, srčnost in delavnost. Od tod do poštenosti in etike ni več daleč. Znanje je nova kategorija družbenega razvoja, ki vključuje v sebi pravično razdeljeno bogastvo, socialno solidarnost in gospodarsko aktivnost. Vse to lahko najdemo tudi v Svetem pismu, še bolj pa v blagrih, ki jih Jezus izreče v govoru na gori in jih – ne po naključju – najdemo v evangeliju po Mateju, nekdanjem davčnem uradniku.
Če sem pošten, kot mlad človek, ki zasledujem perspektive v svoji prihodnosti, sem se v zadnjih letih že pošteno nasitil retorike o krizi, varčevanju, nenehnih nevarnostih recesije, bližajočih se ekonomskih katastrofah ipd. Kako pa se ne bi, ko pa realno pogledamo, živimo v najbogatejšem delu sveta, kjer je vseh dobrin dovolj, le pravično jih moramo razporediti. In to ni samo naloga župnijske Karitas, ampak vsakega od nas. Tako Slovenija kot tudi Italija (in celotna EU) sta zelo bogati državi, članici elitnega kluba OECD, po indeksu človeškega razvoja pa se uvrščamo med najbolj razvite države sveta. Materialni pogoji so več kot zadovoljni, zato je čas, da našo družbo nadgradimo ravno z znanjem in vrednotami, da bomo lahko družbeno bogastvo uživali kot dobrino na vseh področjih. Nam bo uspelo po tej krizi razumeti, da pravega bogastva nimamo v denarnici, ampak v glavi in v srcu?
Aljoša Vodopivec

27.09.2012

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!