Krivde Merklove in hrvaška korupcija
Hrvaška je danes, leta 2013, prva država, ki v EU vstopa po začetku najhujše gospodarske krize po letu 1929.
Gre za državo, ki vstopa v veliko evropsko družino s precejšnjimi težavami in bi zato lahko bila tudi bolj izpostavljena evroskepticizmu. Spomnimo, da so države vzhodne Evrope leta 2004 in 2007 večinoma vstopale v EU z močno gospodarsko rastjo. Načina, kako se je ta rast ustvarjala, ni nihče preverjal (nihče ni preverjal niti držav članic EU). Ob nastopu krize so tako, ob logični posledici – recesiji, iz omar posameznih držav začeli padati tudi tranzicijski okostnjaki. Vse to se je dogajalo tudi na Hrvaškem: razlika je le v tem, da ob njenem vstopu v EU vsi poznajo pravo sliko, ki jo ponuja Zagreb. Lepotnih mask ni več. Hrvaška si je skozi vsa leta od osamosvojitve dalje ustvarila precejšnjo tranzicijsko navlako, ki je usodno zaznamovala ne samo njen gospodarski ustroj, ampak tudi politične scenarije in pravosodni sistem. Začnimo z nekaj številkami: hrvaška recesija traja že pet let. Evropska komisija napoveduje novo recesijo (1 odstotek BDP) tudi v letošnjem letu, za leto 2014 pa stagnacijo (rast v višini 0,2 odstotkov). Zelo skrb vzbujajoči so tudi podatki o brezposelnosti med mladimi, ki dosega delež 51 odstotkov in s tem tretje mesto v Evropi. Kar v poletnih mesecih nekoliko blaži problem brezposelnosti, so sezonske zaposlitve v turizmu, a to je za Hrvaško premalo: turizem bi moral biti po zaslugi rajskih plaž dodana vrednost in ne blažilec krize. Hrvaška ima nazadnje težave tudi z obema ključnima kazalcema, ki ju Evropa najbolj jemlje pod drobnogled: javni primanjkljaj naj bi letos znašal 4,7 odstotkov BDP (kar je skoraj 2 odstotka nad evropsko dovoljeno mejo), javni dolg, ki danes znaša 54 odstotkov, bi lahko začel strmo rasti in naslednje leto bi lahko dosegel 60 odstotkov.
Mnogi bodo pri tem začeli vihati nosove, da bo Hrvaška nova žrtev Evrope in njene restriktivne politike varčevanja. Tako razmišljanje velja danes tudi za Grčijo, Portugalsko in Ciper. Nihče pa si ni postavil naslednjega vprašanja: ali je stanje krize v teh državah povzročila Evropa? Ali ni morda bolj primerna druga razlaga, da je v teh državah prevladovala logika klientelizma in prijateljskih poslov? Vzemimo primer Hrvaške: Ivo Sanader je najboljši primer prepletenosti politike, zasebnih poslov in korupcije. To se je žal dogajalo skozi celotno obdobje tranzicije. Napovedano je, da bo Hrvaška jeseni letos začela kazenski pregon 7.700 oseb, ki naj bi med privatizacijo v začetku devetdesetih let kršili privatizacijska zakonska določila v 3.720 podjetjih in naj bi s tem oškodovali državo za najmanj 200 milijonov takratnih mark. Pri tem naj bi sicer sodelovale tudi tuje banke, ki danes v celoti obvadujejo hrvaški bančni sistem: Sanader je svoje posle pletel z avstrijsko Hypo banko, veliki Unicredit pa na primer financira imperij Ivice Todorića, enega od pomembnejših hrvaških prevzemnikov s prijateljstvi v politiki, ki je pred kratkim z Agrokorjem postal večinski lastnik Mercatorja. Agrokorjevi posli, kako drugače, temeljijo na zadolževanju. In to je tipična podoba hrvaškega (in širšega sredozemskega) gospodarstva.
Je za to kriva Merklova in Evropska unija?
