Kras v D ligi: v tretje gre rado?
Naštevanje napredovanj se nadaljuje: košarkarji Jadrana, odbojkarji Olympie, hokejisti Poleta Kwins, nogometaši Vesne in Primorja, zdaj pa še Kras. Sijajne sezone za naš šport na članski ravni je zdaj konec, končala se je s klasičnim terminom 15. junija z navdušujočim prestopom repenskih nogometašev iz deželne elitne v meddeželno polpoklicno D ligo. Že danes lahko zapišemo, da so tako imenovana zamejska moštva letos vložila vrsto kandidatur za vseprimorsko ekipo leta 2014 na prireditvi Naš športnik.
Belo-rdeči so se med četrtoligaše prebili še tretjič, od leta 2010 smo namreč priča izmeničnim sezonam Krasa v elitni in D ligi, iz katere je doslej v obeh poskusih takoj izpadel. Odkar je družina Kocman vzela v roke klub v sezoni 2003/2004, je v 11 letih prva ekipa dosegla že šest napredovanj, dvakrat pa je, kot rečeno, nazadovala. Pri celotni zgodbi je med igralci sodeloval le Radenko Kneževič, sedanji kapetan, ki je bil tudi letos prvi strelec postave, čeprav je zadnji del sezone izgubil zaradi hude poškodbe nadlakti in je spet zaigral nekaj minut šele v dveh finalnih dvobojih končnice.
Tudi letošnji pohod Krasove čete na D ligo je bil temeljito načrtovan, vanj so veliko vložili. Sestavili so izjemno izkušeno in kakovostno ekipo, ki pa ji je naposled uspelo na trnovi poti, kar je v bistvu značilnost v tej desetletni Krasovi epopeji. Večji del prvenstva je moštvo vodilo na lestvici, po poškodbah napadalcev Kneževiča in Corvaglie pa je doživelo pravi šok in v zadnjih krogih rednega dela neverjetno zapravilo skoraj že doseženo prvo mesto, edino, ki je neposredno vodilo v višje nadstropje. Kot prva je tako prestopila Fontanfredda, Kras pa si je moral “nebesa” šele prislužiti skozi vice play-offa. Te odločilne tekme pa mu, kot kaže, “ležijo”, z njimi je v D ligo poletel (prvič) že v sezoni 2009/2010. Poteza vodstva kluba, da se pred odločilnim delom sezone odpove poklicnemu trenerju Branku Zupanu, se je naposled izkazala kot posrečena. Da ne bo pomote, nekdanji selektor slovenske mlade reprezentance do 21. leta je izreden trener in nogometni izobraženec (te dni ga vidimo po RTV Slovenija kot enega osrednjih komentatorjev srečanj svetovnega prvenstva), toda med njim in igralsko garnituro se je v ključnem trenutku sezone očitno nekaj skrhalo, tako da je bilo potrebno poseči. Tehnično vodstvo sta prevzela umirjeni pomožni trener Bojan Gulič in steber obrambe, veteran Predrag Arčaba, ekipa pa je v odločilnih štirih obračunih prvenstva (dve polfinalni in dve finalni tekmi) zaigrala vrhunsko, sproščeno, videti je bilo, da soigralec zaupa soigralcu, kar je bistveno. Kras je briljantno izločil tako Libarno iz Piemonta kot v velikem finalu Sarzano iz Ligurije, dosežek pa je proslavljal v objemu svojih navijačev (gledalcev je bilo skoraj tisoč!) v nedeljo v repenskem športnem centru. Ta sanjska ekipa je slonela predvsem na prekaljenih primorsko/balkanskih senatorjih, kot so nekdanji slovenski reprezentant Žlogar, sama Kneževič (nekoč slovenski prvoligaš) in Arčaba, Spetič, Grujić in Božič, pomemben pa je bil tudi prispevek najmlajših igralcev.
Že med praznovanjem na repenski zelenici, ki je letos pridobila spodobno pokrito tribuno, je predsednik kluba Goran Kocman napovedal, da se tokrat (tretjič) želijo v D ligi vendarle obdržati. Igralsko zasedbo bodo okrepili, črpali pa bodo v Sloveniji, tako da ni izključiti, da se pridruži še kako zveneče ime. Kdo bo trener, je vprašanje, dodaten izziv za Kras pa bo tržaški derbi z nekdaj slavno in danes dokaj nebogljeno Triestino.
HC
