Ko se pogovarjajo živali in otroci
Naporen, zoprn dan je za mano, z možem sva utrujena, vsega nama je dovolj, hudobije in nerazumevanja. Odločim, da bo vsaj večerja dobra, zmešam sestavine za sladoled in jih dam v strojček. In se že veselim, ker sem sladkosnedna.
Na vrt sem namenjena, pa vidim, da pred sosedovo hišo ravno parkira avto s kranjsko registrsko tablico. Radovedna sem in gledam, kdo je v njem; takoj vidim, da niso domačini, in nekaj mi pravi, da sploh niso namenjeni k nobenemu izmed njih. Čutim, da gredo k meni. In res izstopi prijazna gospa pri šestdesetih in me nagovori. Ve za moje ime, sprašuje, kje živim, smejem se ji in povem, da sta z možem parkirala tik ob hiši, ki jo iščeta, in da sem Suzana jaz.
Prijateljica jim je dala moj naslov, zaradi živali, povedala jim je, da jih je pri nas veliko, pa imajo vnukinjo na počitnicah. Ula obožuje živali. Pa še sosedova fantiča sta prišla z njimi, da je bolj veselo. Gleda me, upa, da imam čas, da me ne moti to, da so prišli nenapovedano. Otroci pač, se opravičuje, šestero na široko razprtih oči pa zre vame, me motri in upa.
Ni problemov, se smejem, vajeni smo otrok, ker stalno prihajajo, zaradi živali. Vesela sem, ko jih vodim do svoje male domačije, kajti sladoled, ki naj bi nama bil v posladek po večerji, je pripravljen. Premalo ga bo sicer, ampak otroci ga bodo vseeno veseli, saj se jim ne dogaja vsak dan, da bi jedli domači sladoled.
Z živalmi imajo takoj veliko veselja, mi in nonoti pa se jim smejemo, ko začnejo resno pripovedovati o svojih izkušnjah in raznih dogodivščinah. Veliko sprašujejo, zanima jih vsaka žival posebej, s čim se hrani, kako preživlja dneve. Otroci so iskreno radovedni, nikoli jim ne zmanjka vprašanj, pri tem pa jim ni treba hliniti prijaznosti in zvedavosti. Ula, ki je prej slišala, da bodo dobili sladoled in marelice, na široko razpre oči, jih zapiči vame in vzdihne …, kako sem lačna. Nona jo opozori, da je to neolikano; ti otroci, pravi, se nikoli ne znajo zadržati. Saj je ravno to ena izmed njihovih najlepših značilnosti, iskrenost, jo primem za roko. Pustite jih, naj bodo taki, iskrenosti je vse manj, utaplja se v zahrbtnosti in nevoščljivosti. Gledam jih, kako so nežni z morskimi prašički, kako si prizadevajo, da bi mi ne pohodili gredic, za katere sem rekla, da jih imam rada. Na smeh mi gre in naporen dan je daleč za menoj. Žal mi je, da bodo nekega dne Ula, Jakob in Matic zrasli. In da bo utihnilo tole njihovo neustavljivo čebljanje, s katerim mi dajo vedeti, da so veseli in da jih zanima, kar jim pripovedujem. Ko bodo rasli, se bodo navajali na hinavščino, iskali bodo primernih besed, da bodo čim več dosegli in imeli čim višje dobičke, opravljali bodo za hrbtom. Vsega tega sedaj še ne znajo. Od nekdaj si želim, da bi bili tudi odrasli tako iskreni in polni čistega veselja … No, sicer o meni prijatelji govorijo, da nikoli nisem zrasla, da je v meni ostal otrok. Upam, da je res tako.
Jedo marelice in Matic me vpraša, kam naj odvržejo koščice. Pazljivo jih tiščijo v dlaneh. Spomnim se, kolikokrat mi je bilo zoprno, ko so mi odrasli po vrtu metali ogorke in papir. In koliko znancev imam, ki odpadkov sploh ne ločujejo. Ula je medtem izginila k ptičkom, čudim se, da se je ne bojijo. Zavzeto čivka amadinkam, one pa jo pozorno poslušajo. Saj je tako majcena, pomislim, kaj bi se je bale.
Nad Rači, muškatno raco, ki se nastavi božanju, leze na kavč in vstopa v hišo, so otroci najbolj navdušeni. Dam vsakemu nekaj listov blitve in cikorije, da jo krmijo, ona nekaj potihoma gaga, razposajeno maha z repom, raca od enega do drugega, vzame, pokuša, blitvo seveda poje, cikorijo pa lepo izpljuva in odvrže. Otroci se smejejo, kličejo jo, ona se nič ne boji, steguje vrat in jih gleda, kot bi govorili isti jezik. Z babico in dedkom opazujemo, kako se razumejo med seboj, čudimo se še zajklji, ki jo ni prav nič strah, ko stegujejo roke po njej in jih utapljajo v mehki kožušček. Zdi se, da je tega vesela. Ne vem, kako jim uspe, da se tako lepo sporazumevajo, odrasli se še med seboj ne znamo. Za prazen nič si skakamo v lase, ne znamo več prisluhniti čustvom in bojaznim sočloveka. Morda zato, ker ne znamo več poslušati …
Opazila sem, da čim starejši smo, manj znamo poslušati. Ko nam sogovornik razlaga o svojih nazorih, razmišljamo samo o lastnih in ga prekinjamo, da le pridemo do besede in povemo svoje. Naše besede pa so samogovor, ne odgovor, kajti niti za sekundo nismo prisluhnili njegovi pripovedi. Otroci so drugačni, znajo umolkniti, ko jih nekaj zanima, znajo te, kot se temu reče, poslušati “z odprtimi očmi”. In živali prav tako. Prepričana sem namreč, da živali razumejo to, kar jim pripoveduješ, no pravzaprav one že vnaprej vedo za naša čustva in hotenja.
Ko razposajena trojica z nonoti odide, jih pogrešam. Sprašujem se, kakšen bi bil ta naš nesrečni, povoženi svet, če bi mu vladali otroci in živali. Vsekakor boljši in poln veselja, vem, zagotovo vem in mi je težko, ker se moram vrniti med odrasle, tja, kjer je iskrenega veselja in smeha le malo, pa veliko zavisti in sebičnosti.
Suzi Pertot
