Ko je bila goriška nadškofija na misijonskem področju zgled številnim italijanskim škofijam

Piše: Danijel Devetak

Pogovor / Msgr. Giuseppe Baldas

V oktobru, mesecu misijonov, smo z velikim veseljem povabili v uredništvo gosta, čigar ime je neločljivo povezano z goriško Cerkvijo in misijoni, saj je vodil škofijski misijonski urad prav v desetletjih največjega razmaha misijonskih prizadevanj naše nadškofije. Msgr. Giuseppe Baldas se je rodil v zaselku San Martino v občini Terzo blizu Ogleja na dan sv. Jožefa, 19. marca, pred 80 leti, mašnik pa je 56 let. Za misijone je z veliko iznajdljivostjo ogromno naredil tudi kot publicist: med drugim je objavil več knjig spominov na svoje bogato misijonsko delovanje. Sploh pa je izjemna priča izjemnega časa, ko je bila goriška škofija na misijonskem področju vzor vsem italijanskim škofijam. Za prijaznost in res prijeten pogovor se mu iskreno zahvaljujemo.

Misijoni obnavljajo Cerkev in obenem krepijo vero, saj se vera krepi, če jo darujemo drugim. Je to tudi vaša izkušnja?

Moja izkušnja je ta: zastonj smo prejeli dar – dar vere. In se sprašujem: zakaj sem se jaz rodil v krščanski družini, v kateri so mi starši podarili krst in vero? Zakaj se drugod to ne dogaja? Če je dar vere zame tako pomemben, je to nekaj, česar ne morem držati samo zase, ampak ga moram posredovati drugim. To, da smo srečnejši, ko darujemo, kot pa takrat, ko prejemamo, drži.

Naša krščanska skupnost se je odprla svetu po zaslugi nadškofa Petra Cocolina, ki je bil Furlan, ki je imel svaka v Šempetru, ki je rad hodil na počitnice v Dolino Trente, da bi poglabljal znanje slovenščine. Msgr. Cocolin, ki sem imel čast mu biti tajnik, je pravil: “Ne moremo tožiti, da našo škofijo deli nenaravna meja; ali se ‘vržemo’ navzven in se podarimo drugim ali pa kar naprej pomilujmo same sebe in bomo umrli.” Mislim, da so bila leta goriške misijonske dejavnosti nekaj izjemnega, kar so potrdili tudi na državni ravni. Veliki misijonar in pisatelj Piero Gheddo (1929-2017), ki je bil večkrat v Gorici, je v uvodni misli ene izmed mojih knjig zapisal, da je Gorica najbolj misijonska škofija v Italiji, pravi zgled številnim večjim škofijam. So bila leta, ko se je misijonsko delovanje krepilo iz meseca v mesec in je preželo vso škofijo. Vse se je začelo, ko je februarja 1968 prišel v Gorico “apostol gobavcev” Raoul Follereau (1903-1977) in povedal znani stavek: “Gobavci so ljudje kot mi”. Odtlej so se po župnijah začele oblikovati misijonske skupine; do pred nekaj leti jih je bilo dejavnih – na 90 župnij, kar jih je v škofiji – kar 42. Njihovi člani so za misijone molili in organizirali pričevanja, pa tudi nabirali darove v podporo naši misijonski dejavnosti.

Vi ste torej začeli delovati na tem področju v zadnjih 60. letih prejšnjega stoletja. Znano je, da je misijonsko vnemo močno spodbudil Drugi vatikanski koncil …

V duhovnika me je posvetil nadškof Andrea Pangrazio, ki me je takoj zaprosil, da bi mu služil kot tajnik. Tedaj je pogosto zahajal v Rim, kjer se je končaval koncil. Ko je nato zapustil Gorico – večkrat sem bil z njim v Rimu, saj je bil tudi tajnik Italijanske škofovske konference -, je prišel k nam nadškof Peter Cocolin, ki je dejansko udejanjal koncilske smernice: eden izmed konkretnih primerov je bila prav misijonska odprtost, ki je sledila, kot sem že povedal, izjemnemu srečanju s Follereaujem. Februarja 1968 je obiskal Gorico, srečal se je tudi s slovenskimi verniki, pa s tistimi v Červinjanu, Gradežu in Tržiču. Vrnil se je aprila 1969, ker se je še sam čudil, kolikšna misijonska vnema se je rojevala v tako majhni škofiji, katere pot je osvetlil in vodil koncil. Škof Cocolin je njegove smernice uresničeval ne le v misijonih, pač pa tudi na družbenem področju in v verski rasti.

Pred več kot 50 leti ste ustanovili afriški misijon goriške nadškofije v Bouakeju v Slonokoščeni obali.

Po prihodu Raoula Follereauja v Gorico smo – leta 1969 – zbrali za misijone 17 milijonov lir. Poklical sem ga v Pariz in vprašal, kako lahko uporabimo ta denar za gobavce. Svetoval nam je kolonijo gobavcev, kjer je francoski zdravnik gradil novo bolnišnico za gobavce v Manikroju, da bi se ljudje ne bali več gobavcev. Zato je gradil tudi športna igrišča, šole, občinsko stavbo, cerkev na odprtem za različna verstva itd. Mi smo prispevali h gradnji okrog 30 hišic za prav toliko družin gobavcev. Zdravnik je namreč želel, da bi se gobavec, ki je prej živel izoliran, vrnil v svojo družino, saj bolezen ni nalezljiva: tako je lahko spet živel s svojci in se zdravil.

Zadnja nedelja v januarju je posvečena svetovnemu dnevu gobavcev. Leta 1970 so ta dan proslavljali v Manikroju. Predsednik Slonokoščene obale je izvedel, kaj je naredila neka oddaljena italijanska škofija za gobavce: zato je uradno povabil škofa Cocolina, da bi sodeloval pri slavju in odprtju bolnišnice (slika zgoraj). Kot škofov tajnik sem bil 25. januarja 1970 tudi jaz na velikem praznovanju. Popoldne je tja s terenskim vozilom prišla skupina belcev, ki so me vprašali, ali je bil prisoten tudi goriški škof. Bili so namreč člani italijanskega podjetja, ki je v 180 km oddaljenem kraju Kossu gradilo jez. O škofu so izvedeli po radiu in želeli so ga povabiti, da bi blagoslovil temeljni kamen cerkve. Pred njo so že zgradili več šol, bolnišnico in bar, hoteli so še cerkev. Tista cerkvica, katere temeljni kamen je blagoslovil msgr. Cocolin, je postala prva cerkev prve skupine goriških misijonarjev v Slonokoščeni obali. Preden smo se vrnili domov, smo šli pozdravit apostolskega administratorja. Ta nam je dejal, da smo sicer naredili veliko, in vendar nič, če ne pridemo s svojimi ljudmi delit življenja tamkajšnjega prebivalstva. Pa sem si mislil, da je to običajni Francoz, ki ga moti, če kdo naredi kaj več od njega … In vendar smo se zamislili. Ko sva se vrnila v Gorico, je msgr. Cocolin priznal, da dobrodelnost ni dovolj: dati moramo same sebe. V škofiji je opravil popis ter vprašal duhovščino in laična združenja, ali bi se tudi mi, v luči vatikanskega koncila, odprli misijonom vesoljne Cerkve. Pritrdilno je odgovorilo 70% duhovnikov in kar 90% laikov. Naš prvi misijon je bil Kossu, kjer nam je omenjeno podjetje leta 1973 izročilo vse svoje zgradbe. Določili smo, da so tja šli trije duhovniki, tri sestre Božje previdnosti in trije laiki; med slednjimi so bili začetno predvsem bolničarji, ki so opravili šolo pri omenjenih sestrah v ul. Vittorio Veneto. Prvi trije laiki so bili bolničarka Gianna Pradel, Luciano Comuzzo iz Rude in njegov sovaščan Giuseppe Burgnich, ki je postavil na noge šolo za zidarje in tesarje: tam je ostal celih 31 let in usposobil nad 600 mladih zidarjev in tesarjev. Prvi ekipi devetih oseb je škof dal misijonski mandat 6. februarja 1973. Goriška stolna cerkev ni še nikdar bila tako polna! To je bila velika novost. Ko smo dan kasneje odpotovali z letališča v Ronkah, je navdušena množica predrla pregrade in misijonarje pospremila vse do letala. V Slonokoščeno obalo smo prišli 8. januarja 1973, z nami je bila tudi generalna predstojnica sester Božjega usmiljenja, s. Spes Alma Rigotti. Medtem je Sv. sedež imenoval prvega tamkajšnjega afriškega škofa, ki je leta 1974 prišel v Gorico: povedal je, da ima v Bouakeju veliko mestno četrt brez misijonarjev. Zato smo 8. decembra 1975 odprli drugi misijon – v kraju Nimbo v predmestju Bouakeja. Tudi tam so delovali trije duhovniki, tri redovnice in trije laiki. Misijonu je pripadal tudi velik del savane z 80 naselji, med katerimi je tudi naselje s kolonijo gobavcev Manikro, kamor smo prvič prišli leta 1970.

Škofijsko misijonsko središče ste vodili 45 let …

Središče sem vodil od leta 1968 do 2013. V goriški nadškofiji je bil pred mano vodja misijonskega urada kanonik msgr. Giuseppe Cocina; tedaj so ob misijonskem dnevu delili podobice in skrbeli za posebne primere. Potem ko nas je Follereau predramil s svojim obiskom, so se stvari spremenile. Ker sem bil v Afriki s škofom Cocolinom leta 1970, sem se z njim vrnil tja tudi leta 1972, ko si je Follereau želel ogledati naše misijone. Tam sem spet bil, ko sem pospremil prve misijonarje. Vsakokrat sem pisal za škofijski tednik in tudi za Katoliški glas: bile so teme, za katere so se bralci navduševali. O misijonih sem pogosto hodil govorit po župnijah in okrog nas so se zbirale skupine. Razumel sem to: neko stvarnost je treba najprej spoznati, tako jo vzljubiš in zanjo tudi konkretno kaj narediš. Vsak drugi ponedeljek v mesecu sem imel srečanja za misijonske skupine iz Gorice, Gradišča in Krmina; vsak drugi torek v mesecu za Aiello, Červinjan, Gradež in Oglej; vsako drugo sredo pa za Ronke, Tržič, Štarancan. Na srečanjih sem kazal diapozitive, pripovedoval o načrtih in opravljenih delih, nakazoval naslednje projekte. In ljudje so kazali veliko zanimanje. Ker sem tudi publicist, sem vedel, kako je učinkovito oglaševanje: tiskali smo tudi do 50 tisoč kopij misijonske priloge, ki smo jih delili po župnijah, plakate z malo besedami in velikimi zgovornimi podobami v formatu 70 x 100 cm, ki smo jih obešali ne le v skritih kotičkih cerkva, temveč tudi po ulicah vseh krajev naše škofije. Nekateri so me kritizirali, češ da trošim preveč denarja, sam pa sem ugotovil, da je bila kampanja učinkovita, saj je bilo prihodkov tudi desetkrat več kot stroškov.

Kolikokrat ste bili v Afriki?

Mislim, da sem črno celino obiskal približno 40-krat. Zgodilo se je, da sem tam bil tudi dvakrat v istem letu. Bil sem v Slonokoščeni obali, pa tudi v Zgornji Volti, ki se je kasneje preimenovala v Burkina Faso, kjer še vedno deluje naše misijonarka Ivana Cossar. Iz ene države v drugo sem se premikal kar z avtomobilom. S prostovoljnim združenjem CVCS (Centro Volontari Cooperazione allo Sviluppo), ki sem ga ustanovil 8. maja 1980 in ga je zunanje ministrstvo priznalo za primernega za delovanje v državah tretjega sveta, smo začeli projekt za dekleta v Maliju. Sestre Božje previdnosti so nato odprle zdravstveno naselje v kraju Kouve’ v Togu; tudi tja sem hodil, potem ko smo zaprli misijon v Maliju.

Katere so bile glavne dejavnosti v misijonu?

Duhovniki so imeli nalogo evangelizacije, izobraževanja katehetov, obiskovanja naselij in obhajanja mašnih daritev. Svojemu poslanstvu so bili izredno predani, delali so ob vseh urah dneva in noči. Redovnice so bile dejavne na zdravstvenem in izobraževalnem področju: dekleta so učile tudi krojenja in šivanja, vzgoje za materinstvo itd. Laični bolničarji so sodelovali z redovnicami, obrtniki pa so opravljali svoj poklic oz. učili ljudi ga opravljati. Dve leti smo imeli tudi računovodjo, ki je opravil dragoceno delo. Ivana Cossar se je posvečala t.i. funkcionalni vzgoji mladih; veliko jih še vedno podpira s projekti posvojitev od osnovne šole do univerze.

Kako pa je z duhovnimi poklici?

V različnih misijonih smo imeli nekaj duhovnih poklicev. Naš princip je, da po 30 letih prisotnosti pustimo, da delo nadaljujejo krajevni prebivalci.

Letos je bila v Bouakeju v Slonokoščeni obali dokončana prva katoliška višja šola, kjer študira na stotine mladih.

Člani neprofitne organizacije, ki nosi ime po velikem goriškem vzgojitelju in športnem mentorju Cav. Rosariu Vizzariju, ki je bil dejaven v stolni župniji, so že pred dvajsetimi leti vprašali misijonsko središče, katere dobrodelne projekte naj podprejo. Med nekdanjimi igralci ekipe Audax je bil tudi Michele Stevanato, župnik in dolgoletni misijonar. Ker je bil Vizzari izreden vzgojitelj, sem predlagal, da bi se odločili za šole. G. Michele, ki je vodil župnijo v kraju Belleville v severnovzhodnem predmestju Bouakeja, je našel kraj, kjer zdaj stoji nekak licej, pravijo mu kolegij, ki je začel delovati letos.

Ko pomislimo na Afriko in misijone, imamo v mislih predvsem revščino. Ste se z njo srečali tudi od blizu?

Da, videl sem veliko revščine, predvsem v vaseh. Kdor hoče spoznati pravo Afriko in videti pravo uboštvo, mora iti v naselja, kjer ni ne elektrike ne pitne vode. Tam uporabljajo petrolejke, toda vsi nimajo dovolj denarja za petrolej … Ljudje so srečni, če v vasi imajo vodnjak; drugače morajo ženske prehoditi vsak dan več kolimetrov s posodami za vodo. Uboštvo je res veliko, ljudje se s težavo preživljajo. Nekaj pridelujejo; če kaj ostane, v Slonokoščeni obali prodajajo kavo in kakav. Multinacionalke dobro opravljajo svoje delo … Mali kmetje so prisiljeni sprejeti vsiljene cene. V Maliju prodajajo še največ bombaža.

Slonokoščeno obalo so hudo prizadeli tudi nasilni in krvavi spopadi. Ste bili tam prisotni tudi v kakšnem nevarnem obdobju?

Da. V tem trenutku bi lahko že bil v nebesih … Jeseni 2002 je prišlo do državljanske vojne, januarja 2003 sem hotel iti obiskat naše misijonarje. Uporniki so namreč zasedli Nimbo, misijon v kraju Kossu pa je ostala pod nadzorom vladnih sil. Na tisoče ljudi se je začelo seliti, v vaseh pa so puščali ostarele, nosečnice in ženske, ki so komaj rodile, saj niso mogli bežati. Z velikimi težavami nam je s pomočjo italijanske ambasade le uspelo pridobiti dovoljenje za humanitarni konvoj. Nesli smo riž, moko, fižol in drugo hrano. Spremljal sem enega izmed konvojev. Ko sem po prehodu nikogaršnje zemlje prišel peš – za mano je bil kamion s hrano – do postojanke upornikov, je mlad in umazan upornik imel v roki granato in mi je hotel dokazati, da deluje. Ko smo raztovorili zaloge hrane, so bili uporniki s puškami okrog nas. Na poti do bolnišnice v Bouakeju je bilo več kontrolnih točk, ki so jih naredili s šolskimi klopmi; srce mi je jokalo ob misli na otroke, ki očitno niso bili v šolah … Razni gverilci so seveda hoteli imeti marsikaj zase …

Gotovo še vedno spremljate goriške misijonarje po svetu…

Na poseben način spremljam delo g. Micheleja Stevanata. V Afriki je že 37 let, pred petimi leti je bil dve leti v Foljanu, že tri leta je spet v misijonih. Škof iz Bouakeja mu je zaupal misijon Kongodekro. Tja sem že pred časom poslal nekaj prostovoljcev, zidarjev; v dveh letih so zgradili veliko cerkev, posvečeno sv. Frančišku. Ko je šel nadškof Dino De Antoni januarja 2000 prvič obiskat misijon, je blagoslovil tisto cerkev in nihče bi takrat ne mislil, da bo tam nekdaj župnik g. Michele. Misijon Kongodekro sestavlja 27 vasi, med njimi tudi Manikro in Tieple, kjer je ena izmed šol, ki jih je omogočila onlus Cav. Rosario Vizzari. Šolo v Tiepleju obiskujejo mladi iz osmih vasi. Ker tam še ni bilo cerkve, jo je g. Michele dal zgraditi in ob koncu tega meseca jo bo blagoslovil pomožni škof iz Bouakeja. G. Micheleju pomagam pri gradnji njegovega bivališča.

Gorica ima tudi druge misijonarje …

V Slonokoščeni obali je tudi laična misijonarka iz Ogleja, Claudia Pontel, Ivana Cossar pa v Burkini Fasu dela naprej. Gorica ima tudi druge misijonarje, ki niso nujno vezani na škofijski center. Aldo Vittor je v Mehiki, v Alžiriji pa Anna Medeossi in s. Gabriella Tripani. Ko sem bil ravnatelj misijonskega središča, sem imel poseben odnos s slovenskimi misijonarji. Goriški misijonarji so zame bili tisti iz goriške nadškofije, pa tudi tisti s slovenske strani. Danilo Lisjak je velikokrat hodil k meni, dobro so mi bili znani Ivan Štanta z Madagaskarja, Ernest Saksida iz Brazilije in drugi. Vsem goriškim misijonarjem sem vsako leto dal nekaj denarja. Ko so se vračali na Goriško, so vedno prihajali mimo – tako Italijani kot Slovenci – in predstavljali svoje načrte za cerkvico, ambulanto ali karkoli drugega. Tudi tiskano gradivo – plakati, zloženke, podobice itd. – je bilo vedno italijansko in tudi slovensko; za prevode mi je pomagala Mariza Perat, nato Tereza Srebrnič, ki je tudi bila v misijonih v Maliju. Kot zdravnik je bil v 70. letih prejšnjega stoletja v Ugandi, z združenjem Cuamm iz Padove, dr. Bernard Spazzapan, Solange Degenhardt pa v Togu.

Je danes v naši škofiji še živo navdušenje za misijone?

Občutek imam, da je ta vnema zbledela. Misijonskih skupin je bilo pred leti nad 40, zdaj jih je okrog 20, njihovo število se niža iz leta v leto. V župnijah je tega navdušenja vedno manj. To se žal dogaja po vsej državi. Slišali smo, da smo bili najbolj misijonska škofija v Italiji, zato mi je res težko videti, kako ta želja ugaša. Škofje Cocolin, Bommarco in De Antoni so večkrat prišli v Afriko in so me podpirali v misijonskem delu. Ko sem se vračal s potovanj, sem jim vedno šel poročat o tem, kaj sem videl in doživel.

Osebno ste zelo navdušeni nad delovanjem v Romuniji in drugod …

Pred Veliko nočjo leta 1992 sta mi dve redovnici Božje previdnosti povedali, da bosta šli, po padcu Ceausescujevega režima, odpret veliko središče v kraju Adjudeni v Romuniji. Škof Bommarco me je spodbudil, naj grem tudi jaz. Z avtom sem potoval dva dni. V Romuniji sem videl ljudi in njihove potrebe. Presenetilo pa me je, ko sem v bližnji vasi, ob 50-letnici mašništva nekega duhovnika, videl ogromno ljudi, semeniščnikov in številnih družin. Spraševali so ne, ali sem župnik, kaplan ali pomožni kaplan. Kar niso mogli verjeti, da sem duhovnik in ravnatelj škofijskega misijonskega središča. Nihče ni vedel, kaj so misijoni. Tako sem se zaobljubil, da moram pred svojo smrtjo narediti vse, kar je v moji moči, da se tista škofija odpre misijonom. Na potovanjih po Romuniji sem večkrat obiskal teološki rimsko katoliški inštitut v kraju Iasi; z dovoljenjem rektorjev sem v tistem semenišču večkrat kazal diapozitive o afriških misijonih. Govoril sem italijansko, saj Romuni razumejo moj jezik, sploh pa je njihov kar podoben italijanščini. Kar deset semeniščnikov je kmalu zaprosilo, da bi šli v misijone. Rektor je štiri izmed njih poslal na študij v Gorico, v gosteh so bili v Gradišču in Mošu, eden, Ernest, pri g. Karlu Bolčini v Štandrežu. V romunskem semenišču sem govoril vsako leto: nastala je lepa skupina mlajših duhovnikov, s katerimi sem se rad srečeval; nosil sem jim knjige in novice o misijonih. Tako je nastalo misijonsko središče, ravnatelj je organiziral tečaj za laike in me povabil, da bi na odprtju spregovoril. Semeniščniki, ki so bili tudi na Goriškem, so bili posvečeni v duhovnike 29. junija 2001 v Rimu, prisoten je bil tudi nadškof Dino De Antoni. Eden izmed njih je bil celo leto v enem izmed naših afriških misijonov, podpiralo ga je naše središče. Nato so odprli misijon tudi v Keniji; tja je šel prvi ravnatelj misijonskega središča iz Iasija. Pa še to: tisti, ki obiskujejo tečaj teologije, imajo po tretjem letniku na programu pastoralno izkušnjo; od novembra do maja pošiljajo po dva semeniščnika v Slonokoščeno obalo in v Kenijo.

Ko sem začel obiskovati semenišče v Iasiju, sem vodstvu inštituta ponudil možnost, da bi naša škofija – finančno in duhovno – “posvojila” njihove semeniščnike vse do mašniškega posvečenja. S tem smo začeli pred 27 leti. Dne 24. junija letos je bilo posvečenih 13 duhovnikov (na sliki spodaj): od teh jih je kar 11 takih, ki jih je “posvojila” goriška Cerkev. V 27 letih je naša škofija – prek župnij ali posameznikov – na tak način podprla nič manj kot 180 duhovnikov. Junija 2022 bo posvečenih še osem duhovnikov, ki jih je “posvojila” Gorica. To je nekaj res izjemnega. Od tako številnih duhovnikov iz Iasija je v italijanskih škofijah prisotnih 39, žal ni nihče prišel v Gorico.

Ob koncu še to: vaše srce očitno še vedno bije za misijone. Kako so misijoni spremenili vaše življenje?

Dočakal sem 80 let, bližam se cilju … Gospodu se moram zahvaliti najprej za to, da sem takoj po mašniškem posvečenju imel srečo, da sem postal nadškofov tajnik. Mislil sem, da bom šel za župnika, kot vsi drugi, pa mi je novomašniku v Ogleju msgr. Pangrazio rekel, da bom tajnik. Nadškofu Cocolinu sem nato izrazil željo, da bi šel v misijone; on pa me je nagovoril in prosil, naj ostanem dve ali tri leta z njim, ki da je bil prej župnik, brez izkušenj in ni vedel, kako naj se kot škof obnaša v odnosih z drugimi in pri liturgiji. Da bi vsaj malo ugodil moji želji, me je imenoval za tajnika misijonskega urada. Kot sem že omenil, se je odtlej misijonsko delovanje začelo razvijati. Nisem se niti zavedel, koliko let je medtem že minilo … Dostikrat sem potoval v misijone, to pa niso bila potovanja iz veselja, ampak zahtevna in utrudljiva potovanja, da bi videl stanje in prisluhnil ljudem, njihovim potrebam, da bi škofija vedela, kakšno je tam stanje. Ko mi je sedanji nadškof pred nekaj leti dejal, da se je moja izkušnja končala, sem se pač umaknil, čeprav sem iskreno upal, da bi še nekaj let služil na tem področju. Sem ubogal, to me je precej stalo. Po svojih močeh pomagam pri posvojitvah romunskih duhovnikov. Vsako leto sem prisoten pri mašniškem posvečenju v Iasiju in Bukarešti. To mi je v veliko tolažbo.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme