Kljub vsemu spomin na Kristusovo rojstvo ostaja …

“Kako malo je včasih potrebno, da se človek na novo rodi!”

Zelo radi pišemo spomine. To se dogaja še zlasti ob praznikih. Tako so naši časopisi kot tudi radijski in televizijski programi prenatrpani, kaj vse se je za Božič dogajalo in kako so ga nekoč praznovali. Potem pa velikokrat sledi jok in stok za lepimi starimi časi …

Realnost je tu in brez te ni življenja in le čemu ne bi spregovorili tudi o tem? Povprečna naša zamejska verna družina da na božični praznik marsikje še zelo veliko. Vse pa se suče okrog nakupovanja, ki je velikokrat pretirano, pa okrog tega, kam na božične počitnice in kaj vse doma manjka … A tudi, kaj bomo jedli in kje se bomo gostili. Strinjam se, da praznovanja ni brez okusnega kosila ali večerje, brez lepo pogrnjene mize, kot tudi ne brez primerne praznične glasbe. Vse to je lepo in prav in hvala Bogu, dokler si to še lahko privoščimo.

Kristjanu pa pri takšnem praznovanju nekaj manjka. To je duhovni del domačega družinskega praznovanja. Škoda, da marsikje v naših družinah pozabljajo na adventno pripravo. Kako je nekaj nepozabnega adventni venček na mizi ob nedeljskem kosilu v adventu. Otroku za vedno ostane v spominu prižig adventne svečke, ki je uvod v svetovečerno praznovanje.

Verjamem, da so naši starši prezasedeni. Vendar, če si vzamejo tisto slabo urico, da skupaj z otroki postavijo jaslice, še prej gredo eno adventno nedeljo nabirat mah, s tem združijo koristno s prijetnim – nabiranje mahu in družinsko druženje – dogodek, ki se vpije v otrokov spomin, potem lahko v miru rečem, da bo to otroku ostalo za vedno … Tudi sam sveti večer. Pri nas ni v navadi kajenje prostorov, pa vendar si ga lahko omislimo. Pa polnočnica: če so otroci premajhni, jih pač ne peljemo k maši, se pa pred spanjem zberemo pred jaslicami in se v otrokom primernem načinu od njih za tisti večer poslovimo. Pa sam božični dan: najlepše je obhajanje doma! Res bo treba skuhati kosilo, pomiti posodo … Vendar, nobena restavracija nam ne bo pričarala tistega, kar nam pričara domača miza, doma pripravljena jed, v kateri se čutijo skrbne roke mame in njena ljubezen. Četudi bo ostala gora nepomite posode – pustite jo za naslednji dan! – ta dan posvetite družini, pa tudi sozakoncu. Kot vas otroci potrebujejo ob praznikih, tako vas želi tudi sozakonec. Ob takšnih dogodkih se krepi medsebojna zakonska vez, na novo vznikne tisti plamenček, ki se je vnel nekje ob začetnem srečanju … Kdo ve, koliko let je že od tedaj! Pozabljamo, da je Božič z vso milino pravzaprav najbolj čustven dan v letu in tudi naša čustva potrebujejo ta dan z njegovo čustveno svojskostjo. Mogoče se vam bo letos prav to na novo odkrilo. Res vam tega iz srca želim!

O odnosu do Boga ne bi veliko govoril, ker je to stvar posameznika. Je pa res, da če se zavem, da je brez Boga moje življenje velika “mizerija” – kdor se temu smeje, je to njegova stvar, ne moja – potem me vse to okolje, ki ga doživljam, samo od sebe pripelje do srečanja z Novorojenim, posebej še v dobro opravljeni spovedi in seveda v “prejemu živega Boga” … Vse to pa se ponovno vrača v naš dom, ko so naši medsebojni odnosi na novo osveženi z medsebojno dobroto, milino in tudi potrpljenjem … Kako malo je včasih potrebno, da se človek na novo rodi! Samo prisluhniti moramo Njemu, ki z nami potuje …