Klic na pomoč dotrajanemu stadionu 1. maja
V soboto, 24. novembra, je bilo na Stadionu 1. maja v Trstu po zmagoviti tekmi košarkarjev Bora Radenska v dvorani društva Slavko Škamperle srečanje z nekdanjimi člani Košarkarskega kluba Bor, ki ga je vodstvo mestnega društva organiziralo z namenom, da bi opozorilo nekdanje tekmovalce in širšo javnost na problematike znotraj društva. Odziv je bil zadovoljiv, čeprav so odborniki pričakovali še večjo prisotnost predvsem nekdanjih igralcev iz preteklih desetletij. Gre pa omeniti, da je bilo tudi veliko telefonskih klicev, odgovorov na poslana pisma in nasvetov po elektronski pošti, ki dokazujejo dokajšnjo navezanost na društvo.
V ospredju so bili trije najbolj pereči problemi, s katerimi se ukvarja klub: pomanjkanje odbornikov, finančne težave in kritično stanje športnega središča Stadiona 1. maja. O njih sta spregovorila predsednik in podpredsednik KK Bor Bruno Kneipp in Renato Štokelj. Odborniška figura se je zelo spremenila, saj mora športni delavec danes imeti trdno podlago na področju računalništva (vsaj za potrebe košarkarske zveze) in dobro poznavanje italijanske davčne oblasti ter knjigovodstva. Glede financiranja kluba in vloge sponzorjev je bilo podčrtano, da se pri KK Bor trudijo, da sta vidljivost in nega pokroviteljev primarna skrb, toda kljub temu se zaradi splošne gospodarske krize priliv podpornikov krči. Najbolj boleča točka pa je v vsakem primeru stanje dotrajanega Stadiona 1. maja. Organizatorji večera so izkoristili prisotnost prvega moža Športnega združenja Bor Igorja Kocijančiča, da je orisal trenutni položaj in prizadevanja odbora za rešitev problema sredstev bodisi za vzdrževanje objekta bodisi predvsem za njegovo prepotrebno temeljito posodobitev. Odbor ŠZ Bor vidi rešitev v tem, da bi bil Stadionu priznan status primarne manjšinske ustanove. Za dosego te namere načrtuje vrsto pobud.
V poglobljeni razpravi o tej temi (vanjo se je vključilo več poslušalcev) je Bruno Križman apeliral, naj bodo nastopi na poti do cilja odmevni in prodorni, kar je edini način, da bi stagnacija, značilna za manjšinsko stvarnost, ne pustila problema na mrtvem tiru. Še bolj kritičen je bil nekdanji Borov košarkar dr. Rado Race, ki je mnenja, da vrhovi slovenske narodne skupnosti v Italiji glede uvrščanja v primarne ustanove nimajo jasnih pojmov, katera naj bi bila demarkacijska črta med pomembnimi, vitalnimi in neobhodno potrebnimi organizacijami ter manj oziroma celo nepomembnimi, ki so uvrščene v to finančno ovrednoteno kategorijo.
Na sestanku so se tudi namenili izpeljati akcijo za pridobivanje “podpornih članov kluba” in sodelovati s ŠZ Bor v vseh pobudah, ki bi Stadionu dale solidne temelje za nemoteno in učinkovito delovanje v prid celotne naše skupnosti. V njem namreč ne tekmujejo zgolj športnice in športniki Borovih odsekov, ampak na Vrdelski cesti pri Svetem Ivanu vsako jutro telovadijo naši višješolci in je sploh pomemben center za druženje slovenske mestne mladine.
HC
