Bodi človek

Kdo se (ne) boji strahu?

Kdo se (ne) boji strahu?

Iz priloge Bodi človek / Piše Andrej Vončina: Kratek pregled stanja družbe

V dobi, ki je čedalje bolj korektna – v družbi politično, v Cerkvi tudi cerkveno, obstajajo tudi neke vrste “mantre”, ki se stalno ponavljajo, vsekakor vedno, kadar se kdo s čim ne strinja. Seveda se nekateri ne strinjajo in ne strinjamo s tistim, kar se v anglosaksonskem svetu imenuje “mainstream”. Tisto, kar se v takšnih primerih vedno, ampak zares vedno, sliši, pa je, da je take nestrinjajoče se ljudi strah. Človek se potem res vpraša, ali se vseeno ne bi ti krogi, ki so vedno in povsod za neke novosti, tudi sami raje izmislili kaj novega oz. bili vsaj malo izvirni. Zanimivo je torej v družbi in Cerkvi to, da vsekakor ni mogoče, da bi se določen del ljudi enostavno naveličal nekih zadev, da smo prišli do, kot je lepo dejal papež Benedikt XVI. glede bogoslužja, “do meje še znosnega”, le da smo to mejo očitno že presegli. Vsekakor je zanimivo, kako se dogaja vedno ena in ista nezrelost, ko iščemo nekega “zunanjega sodelavca”, če se nekoliko po novinarsko izrazimo, kar pomeni, da je vedno kriv nekdo drug. Tako približno so se izgovarjali med drugo svetovno vojno in po njej nemški vojaki (Wehrmacht), kjer so seveda bili krivi drugi njihovih zločinov, saj so oni “samo ubogali”, ker naj ne bi imeli izbire, a dejstva govorijo drugače. To je torej vedno en in isti kliše, ki pa ga zasledimo zlasti pri otrocih, ko je za neumnosti vedno kriv bratec ali sestrica, nikdar mi sami. Teh strahov potem nastane ogromno, današnja družba, sploh medijski svet, dejansko deluje na podlagi teh strahov oz. na podlagi ustvarjanja teh strahov, tudi pri tistih, ki teh pravzaprav sploh nimajo, temveč le skušajo uporabiti še nekaj zdrave kmečke logike in razuma, glede na to, da živimo tudi v krizi le-tega. V takšnih primerih se sicer ustvari tudi hipokrizija, etimološko gledano, a o tem morda na kakem drugem mestu. Tako je nekaj strahov tistih, da, če si tradicionalen, se nujno vračaš nazaj, če npr. zagovarjaš tradicionalno družino, naj bi se vračali v sam mitični “srednji vek” – morda pa bi lahko naredili referendum za vrnitev v le-tega… Naslednji strah je v tem, da, če ne sprejmemo treh milijonov migrantov, bo Evropa izumrla, verjetno zato, ker bi bilo preveč enostavno preprečiti tri milijone splavov na leto ali tudi spet le zagovarjanje tradicionalne družine, kar bi spet dvignilo rodnost in, kar je tudi zanimivo, porok in krstov, kar je tudi ena takšna zanimivost, v tem primeru cerkvena. Tudi je narobe, če se želi, da droga pač ostane ilegalna, ker se v družbi nekateri še vedno zavedamo, da tisto, kar predlagajo kot “lahke droge”, niso nobene lahke droge, saj sta lahki drogi, seveda v zmernih količinah, zgolj kava in čaj, ostale droge so pa bodisi težke bodisi smrtne. Vsekakor si v teh primerih na strani mafij in preprodajalcev, ki naj bi v vsakem primeru uspevali. Pa smo spet pri neki nezrelosti, ko se noče zadev več imenovati z njihovim imenom, pa se je treba nečemu, če tega že ne moreš premagati, pridružiti. Stvari, ki bi bile zle same po sebi, ni več. Zanimivo, da zdaj tudi v Cerkvi mnogi trdijo tako, čeprav so se še pred nedavnim strinjali s sv. Janezom Pavlom II.. A ja, pozabil sem – živimo pač v politično-cerkveni korektnosti. Poleg tega pa so, vsaj za zdaj še, vprašanje pa je, kako dolgo še, tisti, ki so blaženi in sveti, tudi že mrtvi – če pustimo ob strani, da so nemalokrat bili mrtvi v marsičem že tedaj, ko so bili živi. Za živ (ali mrtev) primer lahko, recimo, vzamemo okrožnico bl. Pavla VI. “Humanae vitae”… (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

07.08.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!