Kavica brez opojne arome, druga predstava abonmaja SSG v Gorici
Tudi v Gorici, tokrat v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž, je 10. novembra 2025 zadišalo po kavi, po kateri segajo nekateri ljudje večkrat na dan, ker jim dišeča, aromatična pijača poživi telo in duha. Tudi goriške abonente je Slovensko stalno gledališče povabilo v posebno kavarno, tisto, ki jo je opisal sloviti italijanski komediograf Carlo Goldoni (1707, Benetke – 1779, Pariz), La bottega del caffe’ (1750). V slovenski jezik jo je pod naslovom Kavarna čvrsto in sočno prestavil izvrstni prevajalec Srečko Fišer in z režiserjem Januszom Kico podpisal priredbo, ki ne odstopa od Goldonijevega spretno napisanega besedila, le da se namesto na samo razsvetljensko kritiko propadajočega plemstva “preusmeri” k vprašanju ženske emancipacije, sicer zmeraj sledeč Goldonijevemu ravnovesju med razumom in čustvom. Kritične puščice, naperjene proti človeškim slabostim, zlahka zadenejo tudi sedanjega človeka, saj se jih v vseh teh skoraj tristo letih, ki nas ločujejo od nastanka komedije, še ni otresel in se jih gotovo nikoli ne bo.
Komedijsko dogajanje je režiser Kica z živahnega beneškega trga, kjer se venomer kaj dogaja, postavil v svetlo notranjost kavarne iz 70. let prejšnjega stoletja, opremljeno z minimalističnimi scenskimi elementi v črno – belih niansah; nad vsemi prevladuje kavni aparat na dnu odra. Ob strani je drug pomemben scenski element, džuboks, iz katerega se oglašajo znane italijanske popevke iz različnih obdobij, kakor jih je odbrala Tamara Obrovac. V predstavi ni izstopajočega “glavnega” protagonista, zato je za njen učinkoviti potek bistvena skupinska igra. Pri tem so igralci do potankosti izpolnili režiserjevo željo po zelo uglajeni, skoraj pikolovsko natančni igri.
Kljub homogenosti ansambelske igre sta s svojo poudarjeno odrsko prezenco in dolgoletno igralsko izkušenostjo nedvomno izstopala imenitna igralca, Alojz Svete, ki se je po kakih 30 letih spet vrnil kot gost v SSG – dolgoletni abonenti smo bili te vrnitve izredno veseli – in Aleš Valič, ki smo ga že večkrat občudovali v izvrstno izdelanih dramskih likih. Alojz Svete je pronicljivo poosebil Ridolfa, lastnika kavarne, predstavnika uveljavljajočega se meščanskega sloja, delavnega poštenjaka, ki bi vsakomur rad pomagal. Njegovo pravo nasprotje je Don Marzio, pripadnik propadajočega plemstva, manipulator, čigar usta so polna besedičenja, opravljanja in zavajanja šibkih. V razpoznavni igri ga je utelesil Aleš Valič. Ob njiju so svoje like podrobno obdelali Primož Forte kot trgovec Eugenio, ki se kar ne more odreči igram na srečo, zato se venomer zadolžuje, Romeo Grebenšek kot Flaminio, ki hlini, da je grof Leandro, in si želi pridobiti zase lepo plesalko, Franko Korošec kot Pandolfo, lastnik igralnice, ki mu prav nič ni mar za njegove “goste”, čeprav pri njem izgubljajo velike vsote denarja. Flaminiova žena Placida, ki v Benetkah pod krinko romarice išče svojega soproga, je bila Tina Gunzek, Eugeniovo ženo Vittorio, ki se boji, da bo mož zapravil še njeno doto, je kot odločno žensko odigrala Nikla Petruška Panizon.
Privlačna plesalka Lisaura, ženska, ki zna samozavestno poskrbeti zase in o kateri vsi zmotno menijo, da ponuja ljubezen za plačilo, je bila Lara Jankovič. Po njeni razkošni, živo rožnati halji so se lahko napasle gledalčeve oči. Tudi kostumi, ubrani na bele in črne barvne tone, po zamisli dolgoletne, dragocene sodelavke režiserja Kice, Karin Fritz (njena je tudi scenografska zasnova), so se ujemali s celotno zunanjo podobo predstave v nekakšni pretakajoči se elegantnosti. V bolj značilno poživljajočem Goldonijevem slogu je figuro natakarja Trappole, ki rad zadrema kar na kavarniški mizi in se izraža tudi v italijanščini, opisal Francesco Borchi.
Mlademu Nejcu Kravosu, ki končuje študij na ljubljanski AGRFT, je bila zaupana vloga žandarja. Z njo je imel priložnost igrati pod režijsko roko na Poljskem rojenega Janusza Kice, ki svoj režijski credo deli z gledališkimi utvarjalci na Slovenskem, Hrvaškem pa tudi Nemškem. Znan je po svoji značilni uprizoritveni poetiki, ki je temelj njegovih uglajenih odrskih postavitev, kjer je vse nadrobno premišljeno in izdelano. Goriški gledalci so vse to cenili, a s predstave niso odšli potešeni. Soglasni so si bili v tem, da so v zelo izbrušeni uprizoritvi primanjkovale iskrivost, živahnost, igrivost. Skratka, pogrešali so mediteransko temperamentnost, ki vselej veje iz sijajno stkanih Goldonijevih dramskih besedil.
