Kavarna Italija ni knjiga, je kulturni projekt
Trgovski dom / Predstavitev uspešnice Jerneja Ščeka
Predstavitev uspešnice Kavarna Italija filozofa in izobraženca mlajšega rodu Jerneja Ščeka v Feiglovi knjižnici v Gorici je bila 24. oktobra za udeležence svež in nadvse prijeten kulturni dogodek, ki je ponudil veliko iztočnic za nadaljnji razmislek o številnih temah, ki se od blizu tičejo tako posameznikov kot naše narodne skupnosti. Knjigo, o kateri smo že pisali, sestavlja izbor 26 intervjujev z zanimivimi uglednimi predstavniki italijanske kulture, ki jih avtor od avgusta 2020 objavlja v Sobotni prilogi Dela, obravnavajo pa sodobne problematike, od splošnih vprašanj humanizma, družbe, politike, dušnega zdravja, umetniške in duhovne kulture.
Po pozdravu direktorice NŠK Luise Gergolet je avtorja v imenu založbe ZTT z nekaj vprašanji najprej izzvala urednica Martina Kafol, nato pa je s poudarkom na temah, ki zadevajo svet mladih, pogovor nadaljevala članica skupine mladih SKGZ Katarina Visintin.
Avtor je na oseben, izviren način razvil veliko tem. Med drugim je podčrtal, da je kazalo knjige kazalo njegovega intelektualnega življenja, “moja sanjska ekipa”. Kot človek tega prostora se sooča z visoko italijansko intelektualno kulturo, v katero skuša vnašati delček svojega, našega. “S Kavarno smo nastavili zrcalo na relaciji slovenska kultura-italijanska kultura, na relaciji Trst-Ljubljana, na relaciji Trst-Rim, na celi seriji relacij, ki jih vsi tkemo kot pajčevino.” Zato “Kavarna Italija ni knjiga, je kulturni projekt, je orodje, ki ga lahko vsakdo vzame v roke.” Kavarno Italija “pišemo vsi, to ni samo moje delo. To je samo ‘oplatničenje’ dela, ki ga vsi opravljamo v naših vsakdanjih življenjih, ko se soočamo z dvema svetovoma.”
Glavne teme knjige so humanizem, vzgoja in bivanje na robu dveh kulturnih, jezikovnih, civilizacijskih svetov. Kot znano, je Šček po naravi prepričan humanist, ki zagovarja tezo, “da imamo danes še največ težav s človekom, da so vse naše težave od nas odvisne”, problem pa je, da “vrt brez vrtnarja ne gre”. Občutek ima, “da se odpovedujemo vrtnarju, da bi rešili vrt. Tako pa ne gre.” Zato zagovarja potrebo po novem humanizmu, “po novi ‘veri’ v človeka, ki naj bi ta vrt vzdrževal.” Naš čas ima težave z vzgojo, “vsako vzgajanje pojmujemo kot nedopustno nasilje, zglede zamenjujemo z miti …” Dober učitelj pa je človek z empatijo in “pedagoškim erosom”, tisti, ki želi, da ga učenec preraste. Sicer pa “človek vzgaja z vsakim korakom, ki ga v življenju naredi, smo res kot lisica v svežem snegu: hočeš nočeš, puščamo stopinje za sabo”. Mladi človek mora verjeti, da je mogoče stvari izboljšati, potrebuje zaupanje in vero v prihodnost. Humanizem trdi, da je treba verjeti v človeka in človečnost, “v to, kar je v človeku dobrega, človeku navkljub!”
To in še marsikaj drugega je povedal Šček, odličen poznavalec naše preteklosti in sedanjosti, mislec z jasno vizijo, ki verjame, da je vera v človeka osnovna preživetvena potreba, ki verjame v mlade in zato tudi v možnost svetle prihodnosti.
