Karitas na meji, območju stika in ne ločevanja

Piše: Danijel Devetak Fotografije: DD

Gradež 44. državna konferenca italijanskih škofijskih Karitas

V velikem avditoriju kongresnega centra v Gradežu se je 8. aprila popoldne začela štiridnevna 44. državna konferenca italijanskih škofijskih Karitas z naslovom Meje, območje stika in ne ločitve. Navzočih je bilo okrog 600 delegatov, predstavnikov 218 škofijskih Karitas iz vse Italije, ki vse do 11. aprila skupaj razmišljajo o temi “meje” in karitativnega delovanja. Meja na široko zasnovanem posvetu ni mišljena kot črta, ki vzpostavlja notranjost in zunanjost, ampak kot vrata, ki omogočajo izhod in vstop. Meja označuje stičišče med središčem in periferijo: lahko je ali postane kraj srečanja in oznanjevanja ali pa element, ki ustvarja razdaljo in izključevanje.

Konferenca poteka v Gradežu in Gorici, torej v pokrajini na meji med Italijo in Slovenijo, ki je prepustna zaradi skupne pripadnosti Evropski uniji, ki pa poudarja, kako je treba razlike vrednotiti in narediti plodne. Karitas kot dobrodelnost je na neki način po svoji naravi prestopanje meja, zato naj vse meje, začenši s tistimi, ki jih imamo v srcu in glavi, postanejo točke srečevanja in sprave, rad poudarja goriški nadškof msgr. Carlo Redaelli.

Za razpravljanje o vsem tem bi težko našli primernejši kraj kot deželo FJk, je uvodoma dejala Anna Piuzzi, časnikarka pri videmskem škofijskem tedniku La Vita Cattolica, ki je posvet povezovala. Naša zemlja je namreč navajena na raznolikost in kompleksnost. Meja, ki je zarezala vanjo, je še vedno odprta in boleča rana, železna zavesa je bila ločnica med dvema različnima vizijama sveta. In vendar meja kot taka nosi v sebi tudi vizijo prehajanja, ljudje v naših krajih vedno bolj spoznavajo, da ta zemlja lahko zaživi kot osrčje Evrope, o čemer govori tudi bližnja, prva čezmejna evropska prestolnica kulture na Goriškem. Naša dežela je zdržala težo preteklosti, počasi se odpira, identitete se utrjujejo, ljudje se vse manj bojijo drugačnosti in kulturnih kontaminacij.

Ravnatelj državne Karitas Marco Pagniello je v ponedeljek popoldne najprej prebral pisni pozdrav žal odsotnega ​​predsednika dežele Furlanije Julijske krajine Massimiliana Fedrige, ki je človekoljubni organizaciji izrazil iskreno hvaležnost za pomembno in dragoceno delovanje ter vlogo v službi ljudem v stiski. Komisar občine Gradež Augusto Viola pa je poudaril, da je Gradež od nekdaj prežet z verskim čutenjem, starodavno marijansko pobožnost še naprej krepi vztrajno delo župnijskih skupnosti. Mesto v laguni, duhovna hči Ogleja, je bilo ob koncu 18. stoletja priključeno cesarstvu, ki je pospešilo njegov razvoj in razcvet. Gradež je vedno bil prehodno območje, nikdar na robu, vedno odprt drugim, zato se v tem kraju lahko rodi pomembno sporočilo za vso Italijo, za ves svet.

Msgr. Francesco Moraglia, beneški patriarh in predsednik Škofovske konference Triveneta, ki je obhajal otvoritveno bogoslužje, je v svojem posegu podčrtal, da je tema meje danes ključni izziv. Ni je države, ki bi se lahko odrekla dragoceni pomoči tako pomembne karitativne organizacije, ki povezuje prostovoljce ter sodeluje z javnimi institucijami in številnimi združenji. Cerkev je potopljena v dinamiko konkretne in brezmejne ljubezni. V današnji družbi je poklicana, da pokaže, da obstajata pravičnost in dobrodelnost, eno in drugo je potrebno povezovati, združevati. Človekovega življenja pa ni mogoče zreducirati na materialistično ali zgolj duhovno pojmovanje, ki bi dejansko vodilo v zmanjševanje oziroma ponižanje človekovega dostojanstva. Obstaja pravičnost, ki presega tudi zakone, ki jih moramo sprejemati, in vendar tudi kritično presojati.

Pomembno je, da Karitas ohranja svojo istovetnost in omogoča, da bi vsa cerkvena skupnost rasla v duhu vedno potrebne karitas, usmiljene ljubezni. Vera, ki ni utelešena in konkretna, namreč ni evangeljska vera, je še dejal patriarh. Bog se nam prilagaja, vstopa v našo revščino, v molitvi nam odpira oči. Prav molitev je namreč ključen trenutek in prvo dejanje karitativne pastorale.

Goriški nadškof msgr. Carlo Roberto Maria Redaelli, ki je tudi predsednik italijanske Karitas, je pozdravil vse navzoče delegate, pa tudi vse sotrudnike vseh državnih škofijskih Karitas, ki so ostali doma, “saj revščina in karitativno delovanje nikdar ne gresta na dopust”. Zadnji, na rob potisnjeni so glavna skrb naših skupnosti, je pribil. Prinesel je italijanski, slovenski in furlanski pozdrav, dodal, da v Laškem govorijo bizjaško narečje, v Gradežu gradeško. Naša meja je tudi jezikovna, je dejal: to mejo so izsilile in poglobile ideologije prejšnjega stoletja, v srce in um ljudi so zasadili meje, ki jih je še danes težko izkoreniniti. In vendar je meja lahko odlična priložnost za rast. Vsak dan skušajmo presegati meje, tudi tiste, ki nas ločujejo od ljudi v stiski. Kdor pomaga, je drugačen od tistega, ki je pomoči potreben. Presegati meje pomeni tudi obrniti na glavo to logiko, videti sebe kot pomoči potrebnega, kot lačnega, žejnega, kot tistega, ki potrebuje Samarijanovo pomoč. Če bomo tega zmožni, bomo presegli še eno mejo in bomo končno razumeli Jezusov nauk, je dejal msgr. Redaelli.

Prvi dan kongresa je imel odmevno in vsebinsko zelo gosto razmišljanje o preseganju meje in vlogi meje v globalnem kontekstu pater Luciano Larivera SJ, ravnatelj tržaškega kulturnega središča Veritas. Obrazložil je pomene različnih izrazov, ki se v italijanščini uporabljajo za mejo, sploh pa je v luči zgodovinopisja, geopolitike in mednarodnega prava spregovoril o številnih – fizičnih, geografskih, družbenih, digitalnih, virtualnih itd. – mejah iz preteklosti in sedanjosti ter o tem, kako jih je mogoče hkrati združevati in premagovati. Vsi, ki imajo opraviti s karitativno dejavnostjo, je dejal, so ambasadorji miru; na našem obmejnem področju, ki se na poseben način spominja vojn in je zato privilegiran laboritarij sprave, lahko zato z raziskovanjem meja naredijo korak naprej na svoji poti.

Prodorne misli je imel tudi moralni teolog g. Matteo Pasinato, ravnatelj škofijskega urada za socialno in delovno pastoralo beneške škofije in predavatelj na teološki fakulteti Triveneta, ki je v luči krščanske vizije meje utemeljil izziv povezovanja meje skozi občestvo, izogibanje skušnjavi zapiranja in ločevanja. Ljudje imamo svoje meje in omejitve, tako je tudi prav, meje so potrebne, pomagajo nam živeti, lahko pa tvegamo tudi zadušitev. Kristjani se ne postavljamo proti mejam, prav pa je, da nas vznemirja, kar se giblje (ali ne giblje) znotraj meja. V velikonočnem času podoživljamo najbolj nepredstavljivi prehod, pot med dvema skrajnima mejama, smrtjo in življenjem. Kot verniki verujemo v ta prehod, v upanju pričakujemo življenje po smrti, toda samo ljubezen nam daje živeti življenje že znotraj umrljivosti, ki je temeljno človekovo stanje. Samo ljubezen – karitas lahko potegne moč Vstalega v meje naše človeške zgodovine.

V dneh kongresa je bilo na programu veliko predavanj in srečanj o različnih mejah, o kulturi, Evropi, o “treh poteh”, ki jih je nakazal papež Frančišek, o vlogi Karitas, o prizadevanjih za mir itd. Na okrogli mizi z naslovom “Prispevek Karitas k Evropi brez meja”, ki je potekala 9. aprila, je poleg predstavnikov grške, španske in italijanske Karitas sodeloval tudi predsednik Slovenske Karitas, mariborski škof msgr. Alojzij Cvikl. V torek proti večeru je bil na programu tudi trenutek molitve v konkatedrali Kristusa Odrešenika v Novi Gorici, ki ji je sledila slovesna maša ob 18.30 v goriški cerkvi Srca Jezusovega.

Preberi tudi

Več kot samo glasbeni večer

Goriška

Križ v obličju bližnjega

Kristjani in družba

O dolinskem župniku Placidu Sancinu

Kristjani in družba

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme