Kakovost ostaja temelj, mladi pa prinašajo novo energijo

Kulturni center Lojze Bratuž je nominiran za nagrado ŽIVA 2026, njegovo delovanje pa vse bolj zaznamujejo nove ideje, mlada ekipa in pogled v prihodnost

KCLB je že desetletja eno najpomembnejših stičišč kulturnega in družbenega življenja Slovencev v Gorici. Njegova dejavnost pa se je v zadnjih letih še razširila: ob tradicionalnem koncertnem, gledališkem in razstavnem programu nastajajo novi projekti, čezmejna sodelovanja ter pobude, ki kulturni prostor povezujejo s sodobnimi izzivi.

Letos je center doživel tudi posebno priznanje: nominiran je za nagrado ŽIVA 2026, ki jo Forum slovanskih kultur podeljuje za izjemne dosežke pri ohranjanju, varovanju in promociji slovanske dediščine. KCLB je med šestimi nominiranci v kategoriji Odličnost pri ohranjanju slovanske dediščine po svetu. Ostali nominiranci so: Ukrajinski muzej Kanade, SMO – Muzej pripovedi in krajin iz Italije, Slovenski etnografski inštitut Urban Jarnik iz Avstrije, Srbski cerkveni muzej v Szentendreju na Madžarskem in Slovenska kulturna akcija iz Argentine.

Mednarodna nominacija je tudi priložnost, da na vlogo centra pogledamo nekoliko širše: kot na prostor, kjer se preteklost ne le ohranja, temveč nenehno srečuje s sedanjostjo, odpira svetu in išče pot do novih generacij. O tem, kaj nominacija pomeni za KCLB, kakšna bo letošnja sezona in predvsem kako danes nastaja program, smo se pogovarjali s predsednico Franko Žgavec in Danielo Klanjšček, strokovno sodelavko, odgovorno za organizacijsko in projektno delo v centru.

Nominacija za nagrado ŽIVA 2026 je pomembno priznanje, vendar sama po sebi še ne pove, zakaj je bil Kulturni center Lojze Bratuž izbran. Kaj menite, da je tisto, kar ga danes ločuje od drugih kulturnih ustanov?

F. Ž.: Ob praznovanju 60-letnice delovanja je v slavnostnem nagovoru dr. Verena Koršič Zorn takole zapisala: “Nocoj podoživljamo čudovite trenutke, ki so se jih pred 60 leti veselili Slovenci v Gorici, ko so po dolgoletnih prizadevanjih lahko zapeli zmagoslavno pesem v novem kulturnem svetišču, ki si ga je zamislila peščica odgovornih, zavednih in navdušenih goriških Slovencev, ukoreninjenih v krščanske vrednote, na katerih je želela oživiti in razvijati kulturno delovanje ter ga kot dragoceno dediščino posredovati prihodnjim rodovom.” Prav ta dediščina je bila skozi vsa leta naš temelj in vodilo.

KCLB ni le prostor, v katerem se odvijajo kulturni dogodki, ampak je prostor, ki povezuje ljudi, društva, ustanove in različne generacije ter skrbi, da slovenska beseda in kultura ostajata živi tudi v našem prostoru. KCLB pa je bil vedno odprt tudi svetu. V naših dvoranah so gostovali umetniki, glasbeniki in ustvarjalci z različnih koncev sveta. Prav srečevanje z drugimi kulturami se nam zdi pomembno, saj lahko svojo lastno kulturo zares dobro razumemo in predstavimo tudi takrat, ko jo postavimo v širši, mednarodni prostor.

Morda je prav v tem naša posebnost: da kulturo razumemo kot način povezovanja, ohranjanja spomina in identitete, hkrati pa jo želimo odpirati novim ustvarjalnim potem. Slovensko in širše slovansko kulturno dediščino želimo ne le ohranjati, ampak jo tudi predstavljati in predajati prihodnjim rodovom. Verjamem, da je bilo prav to večdesetletno delo, povezovanje in prizadevanje za ohranjanje slovanske kulturne dediščine prepoznano tudi v nominaciji za nagrado ŽIVA 2026.

Kaj vam pomeni dejstvo, da je bil KCLB prepoznan v tako širokem slovanskem kulturnem prostoru? Bi rekli, da je nominacija predvsem priznanje dosedanjemu delu ali tudi spodbuda za prihodnost?

D. K.: Že sama nominacija za nas pomeni veliko priznanje in predvsem čast. Razumemo jo kot potrditev dolgoletnega, vsestranskega in neprekinjenega dela KCLB, predvsem pa vseh ljudi, ki so v šestdesetih letih vsak na svoj način prispevali k temu, da je center danes takšen, kot je. Center nikoli ni deloval sam zase. Njegova moč je prav v ljudeh in društvih, ki ga soustvarjajo, ter v sodelovanju s krovno organizacijo SSO in njenimi članicami. SSO nam je v veliko podporo, saj nam s svojo mrežo odpira vrata do novih ljudi, novih poznanstev in novih sodelovanj. Številne povezave, ki so se spletle skozi leta, so se razvile v konkretne projekte.

Kultura mora živeti in se spreminjati skupaj z ljudmi. Zato želimo ves čas iskati nove vsebine, prisluhniti obiskovalcem in predvsem najti načine, kako pritegniti tudi mlade in družine. Zato nominacijo razumemo na dva načina. Je priznanje za vse, kar je bilo v teh desetletjih narejeno, hkrati pa tudi spodbuda, da ne obstanemo na mestu. Vedeti, da je bilo naše delo opaženo tudi širše, v slovanskem kulturnem prostoru, nam daje dodatno voljo, da nadaljujemo in pogumno iščemo nove poti. Predvsem pa si želimo, da KCLB ostane prostor za ljudi, društva in organizacije, odprt širšemu slovenskemu kulturnemu prostoru ter seveda tudi čezmejnim in mednarodnim povezavam.

Letošnja ŽIVA je posvečena “mitu in spominu v slovanskem kulturnem prostoru”. Kulturni center ima dolgo zgodovino in pomembno vlogo pri ohranjanju spomina slovenske skupnosti v Gorici, nikakor pa ni zaprt v slovenski kulturni prostor. Odprt je novim idejam, izvajalcem in čezmejnemu sodelovanju. Kako najti pravo ravnotežje med ohranjanjem tradicije in odpiranjem prostora novim generacijam?

F. Ž.: Čeprav ima KCLB dolgo zgodovino in je tradicija pomemben del našega delovanja, nam nikoli ni pomenila omejitve. Prav nasprotno. Zdi se mi, da lahko tradicijo zares ohranimo samo tako, da jo znamo povezovati z novim časom, novimi idejami in predvsem z ljudmi, ki prihajajo za nami.

To se je lepo pokazalo tudi pri projektu EPK 2025, ko smo poleg naših ustaljenih pobud pripravili tri na novo napisane in uglasbene glasbeno-gledališke predstave, ki so doživele kar 13 ponovitev. V Gorici in Novi Gorici smo postavili toteme, pripravili smo tudi dva koncerta, na katerih so otroci zapeli na novo uglasbene pesmi Ljubke Šorli.

Takšni projekti se mi zdijo pomembni prav zato, ker tradicijo postavljajo v nov kontekst in ji dajejo možnost, da jo odkrijejo tudi tisti, ki je morda še ne poznajo. Ne želimo samo ohranjati spomina, ampak ga želimo tudi živeti in mu dajati nove oblike. Mislim, da je prav ta odprtost tista, ki nam omogoča, da ostajamo zvesti svojim koreninam, hkrati pa gledamo naprej.

Lani je bilo v centru kar 287 dogodkov. Kako ste ob tako obsežnem programu zastavili letošnjo sezono in kaj je danes pri izbiri vsebin najpomembnejše?

D. K.: Lansko leto je bilo za KCLB izjemno intenzivno in bogato. 287 dogodkov je številka, za katero stoji ogromno dela, predvsem pa ekipa ljudi, ki zna stopiti skupaj in izpeljati tudi zelo zahtevne projekte.

Lani smo se preizkusili na zelo različnih področjih, od kulture in zgodovine do izobraževanja in turizma. Iz vsega tega smo pridobili veliko novih izkušenj, znanja in tudi idej, ki jih letos želimo nadgraditi. Še več pozornosti bomo namenili predvsem lastnim oz. avtorskim programom, zlasti na glasbenem, gledališkem in literarnem področju.

Pri izbiri vsebin nam je najpomembnejše ravnovesje med kakovostjo, našim poslanstvom in tem, kar ljudje dejansko potrebujejo in pričakujejo. Pri tem posebej razmišljamo o mladih. Želimo si, da KCLB zanje ne bi bil samo prostor, kamor pridejo nekaj pogledat ali poslušat, ampak prostor, kjer lahko tudi sami nekaj ustvarijo, nastopijo in dobijo svojo priložnost. Zato zanje pripravljamo gledališko sezono, koncert rock glasbe, gledališke delavnice za otroke in mladostnike ter različne druge možnosti za ustvarjanje. Posebno mesto bo imel tudi božični koncert, na katerem želimo dati prostor mladim pevcem in zborom. Med solisti bodo tudi mladi, ki se z glasbo že profesionalno ukvarjajo in si na tem področju gradijo svojo pot.

Pomembno se nam zdi tudi, da čim več priložnosti dobijo domači ustvarjalci – glasbeniki, pevci, igralci in drugi umetniki našega prostora. Letošnje sezone pa ne razumemo kot nadaljevanje lanske po nekem ustaljenem vzorcu. Gradimo na izkušnjah, ki smo jih pridobili, vendar želimo obenem odpirati nova vrata.

Kako pomembno je za vas, da center ni samo prostor, kamor ljudje pridejo na predstavo ali koncert, ampak prostor, v katerem tudi mladi lahko sami ustvarjajo, sodelujejo in se počutijo doma?

F. Ž.: Zelo pomembno. Kulturni center Lojze Bratuž je večnamenski center, kjer je živahno od jutra do večera. Je prostor srečevanja, sodelovanja in prijateljevanja ob vzgoji, izobraževanju, ljubiteljskem zborovskem in gledališkem ustvarjanju, športu ter družabnosti. Prav ta raznolikost je po mojem mnenju ena naših največjih posebnosti.

Večnamenskost daje centru posebno življenje. Ljudje prihajajo sem iz različnih razlogov, potem pa se njihova pot pogosto križa z drugimi dejavnostmi in ljudmi. Prav iz teh spontanih srečevanj nastajajo nova poznanstva, sodelovanja in tudi ideje. Iz tega prepletanja različnih dejavnosti in ljudi se rojevata tudi tista mladostna energija in ustvarjalnost, ki ju je čutiti v centru. Ta energija nam omogoča, da nastajajo tudi projekti in produkcije, ki so nekaj posebnega in na katere smo zelo ponosni.

Zato mi je pomembno, da KCLB ostaja predvsem živ center, ne le oder, ampak prostor, kjer se nekaj dogaja tudi takrat, ko ni prireditev.

Vašo delovno ekipo sestavljajo številni mladi in angažirani sodelavci. Se je zaradi tega spremenil tudi način dela oz. pogled na to, kaj naj bi KCLB ponujal?

D. K.: V zadnjih letih se je ekipa okrepila z več mladimi sodelavci in to se pozna tudi pri vsakdanjem delu. Prinesli so drugačen pogled, nove ideje in tudi drugačen občutek za to, kako danes ljudje spremljajo kulturo in se z njo povezujejo. Hkrati pa mladost sama po sebi še ni zagotovilo za dobro delo. Kader mora biti strokoven, odgovoren in predvsem sposoben delati kot ekipa, v kateri je vsak člen pomemben.

Morda je največja sprememba prav v tem, da si danes upamo več. Ko imaš ekipo, ki je strokovna, odzivna in si med seboj zaupa, se lažje lotiš tudi stvari, ki so na začetku videti precej zahtevne. In prav takšna izkušnja nas je v zadnjih letih večkrat spodbudila, da smo šli korak dlje, kot smo sprva načrtovali. Naša ekipa si zasluži veliko pohvalo. Pri tem bi se rada posebej zahvalila tudi naši predsednici, ki mladim daje priložnost, jim zaupa in verjame vanje. Takšno zaupanje je zelo dragoceno, saj jim omogoča, da prevzamejo odgovornost, razvijajo svoje ideje in pokažejo, kaj zmorejo. Pomlajevanje ekipe ni spremenilo našega poslanstva, je pa razširilo naš pogled na to, kako ga lahko uresničujemo. Načini se spreminjajo, temelji pa ostajajo enaki.

Veseli nas tudi, da je naše delo prepoznano širše, tako na občinski in deželni ravni kot tudi onstran meje, kjer smo pogosto deležni pohval in povabil k sodelovanju pri različnih pobudah. Postali smo prepoznani kot kakovosten kulturno-produkcijski center, kar nam je v velik ponos in hkrati spodbuda za prihodnost.

Kako je delati v okolju, kjer se prepletajo zelo različne generacije, od ljudi z dolgoletnimi izkušnjami do mladih, ki prinašajo nove ideje?

F. Ž.: Delovanje je zanimivo in bogato. Pri nas se je prav kombinacija mladosti in izkušenj pokazala kot zelo dobra. Starejši lahko mladim predamo poznavanje našega prostora, naše zgodovine in ljudi ter tudi izkušnje, ki so se nabirale skozi leta. Mladi pa veliko bolje poznajo svet sodobne tehnologije, družbena omrežja, nove načine komunikacije. Zaupamo jim odgovornost predvsem na področju promocije in prepoznavnosti centra, saj menimo, da lahko prav oni najbolje povedo, kako danes nagovoriti svojo generacijo. S svojimi idejami dejansko vplivajo na to, kako se center predstavlja in kako se razvija njegova ponudba. Prepričana sem, da je lahko različnost pogledov ustvarjalna, če se znamo poslušati in iz različnih idej priti do dobre rešitve.

Vaše delovanje kaže, da je mogoče kulturno dediščino približati ljudem tudi zunaj muzejev in dvoran – skozi prostor, zgodbe in doživetja. Pri projektih, kot sta Ljubkina pot in Cross Stories, ima KCLB pomembno vlogo pri povezovanju Goriške in Nove Gorice ter predstavljanju skupne kulturne dediščine. Se vam zdi, da je prav čezmejno sodelovanje ena od poti, po katerih lahko slovenska kultura v Italiji postane bolj vidna in prepoznavna?

D. K.: Prav gotovo. Bogata kulturna in zgodovinska dediščina našega čezmejnega prostora nam je bila v zadnjih letih velik navdih pri snovanju številnih projektov in produkcij. Izjemno ponosni smo predvsem na tri avtorske odrske postavitve, ki so nastale v okviru projekta Cross Stories: Od Nice do Gorice, Ljubka – pesnica upanja in ljubezni ter Besneče morje. Izhajale so iz zgodb našega prostora, vendar niso ostale pri zgodovinskem spominu. Poskušali smo jih prevesti v sodoben umetniški jezik in jih približati današnjemu občinstvu.

Preizkusili smo se tudi na turističnem področju. Zasnovali smo čezmejno sprehajalno pot po sledeh pomembnih stavb in krajev Gorice in Nove Gorice. Bogastvo naše dediščine nas je spodbudilo tudi k organizaciji delavnic storytellinga za turistične operaterje in proizvajalce lokalnih dobrot. Želeli smo pokazati, kako lahko prav pripovedovanje zgodb, osebnih doživetij in občutij obogati turistično ponudbo ter obiskovalcu omogoči bolj pristno in osebno izkušnjo prostora.

Pomemben je projekt Ljubkina pot, s katerim smo razvili čezmejno literarno pot po sledeh pesnic in pisateljic našega prostora ter jo nadgradili s simpoziji in dejavnostmi za šole, razstavami ter predstavitvijo antologije Brezmejno drzne. Projekt je nastal v sodelovanju s Forumom slovanskih kultur in dopolnjuje Pot pisateljic (Women Writers Route), ki je prejela certifikat Kulturne poti Sveta Evrope.

Čezmejnost je za KCLB nekaj zelo naravnega. Te povezave gradimo že desetletja in prav na njih lahko danes nastajajo večji in zahtevnejši projekti. Pri tem nam je pomembno tudi, da so naše vsebine čim bolj dostopne. Če želimo, da slovensko kulturo spoznajo tudi ljudje, ki slovenskega jezika ne poznajo, moramo poiskati različne načine, kako jim jo približati, zato smo pri nekaterih projektih veliko pozornosti namenili podnapisom, digitalnim vsebinam in dostopnosti. V okviru evropskega projekta DigARegion smo se posebej posvečali odpravljanju digitalnih vrzeli in vprašanju, kako digitalne vsebine približati čim širšemu krogu ljudi, tudi ranljivim skupinam.

Vse te dejavnosti po našem mnenju KCLB postavljajo v vlogo, ki presega tradicionalno razumevanje kulturnega hrama. Želimo biti pomembna kulturna institucija, ki se nenehno razvija, izpopolnjuje in preizkuša na različnih, med seboj povezanih področjih. Vedno nam je bilo jasno, da bomo prepoznavni, če se bomo predstavljali samozavestno, kakovostno in odprto ter se umeščali v širši čezmejni in evropski prostor.

Kakšen KCLB si želite čez pet ali deset let? Kaj bo potrebno, da bo tudi prihodnjim generacijam ostal živ in privlačen prostor?

F. Ž.: Želimo, da bi KCLB ostal živ prostor, v katerem se nekaj dogaja in v katerem se ljudje radi srečujejo. Poslanstvo, ki so nam ga zaupali ustanovitelji, ostaja pomembno in verjamem, da bo naša mlada ekipa prav s svojo energijo, znanjem in drugačnim pogledom znala nadaljevati delo, ki je bilo začeto pred šestdesetimi leti. Naša naloga pa je, da ji pri tem zaupamo in ji damo dovolj prostora. Če bomo znali povezati izkušnje preteklosti z idejami prihodnosti, verjamem, da bo KCLB tudi čez deset let ostal prostor, na katerega bomo lahko ponosni.