Kaj sploh počnem tukaj? (122)

Pred dnevi sem med enim tistih svojih večnih “Kaj sploh počnem tukaj?” zavil v goriško slovensko knjižnico Damirja Feigla, kjer so me pričakala prijazna dekleta, vstopil sem, da bi jih pozdravil, zelo rad imam namreč punce, ki imajo rade knjige, pa čeprav moram priznati, da sem sam slab uporabnik knjižnice, ker imam raje knjige doma, še sposojam si jih zelo malokrat, zadnje čase mi jih pravzaprav prinese v branje samo prijatelj Andrej, ki mi jih samo odloži na mizo, kar pomeni, da bi po njegovem moral tisto knjigo prebrati. Je pa Andrej kot mlad goriški duhovnik eden redkih nadaljevalcev plemenite tradicije slovitih primorskih duhovnikov, ki so nam pod fašizmom ter kasneje komunizmom bili svetilnik, a tudi opora, predvsem pa so bili tisti tihi tkalci bogatih vezi in vnašanja kulturnih vrednot iz romanskega sveta v pretežno germansko obarvano slovensko mišljenje matične države. Andrej se je namreč odlično naučil italijanščine že kot otrok, ja, tudi on je pri (skoraj) tridesetih letih eden tistih goriških izobražencev, ki so se italijanščine imenitno naučili ob gledanju risank v zgodnjem otroštvu. Zakaj na Slovenskem ni nobene raziskave, ki bi preučila ta fenomen, ne vem, kot tudi ne vem, zakaj je dobro, da se danes v obmejnem pasu z Italijo v šoli ne učijo italijanščine. Sam sem trdno prepričan, prav iz zgleda slovitih primorskih duhovnikov, ki so se šolali v slavnem goriškem semenišču, tej naši nikdar dovolj opevani kovnici sožitja, dobrega, lepega, da so naši primorski duhovniki v ves slovenski narod vnesli izjemno veliko dobrega prav iz italijanske kulture. Že stokrat sem napisal, pa bom še enkrat: soseda se bojiš, če ga ne poznaš! Primorske duhovnike so označevale izjemna širina, razgledanost, plemenita “mehkost”, ki je lastna visoki italijanski kulturi in se bij'e z germansko zadrtostjo. Meni je še danes žal, da ob meji ni semenišča, teologije, tudi univerze, na kateri bi se šolali v vseh treh jezikih naše Goriške, v slovenskem, italijanskem in furlanskem jeziku. Tudi tisti italijanski duhovniki, ki so se šolali skupaj s slovenskimi, da ne govorim o Furlanih, so imeli do nas čisto drugačen odnos, kot ga imajo danes tisti, ki nas ne poznajo! In sem zato Andreja vesel, ko vidim, kako pridno kupuje poleg slovenskih tudi zahtevne italijanske knjige, čeprav sem mu pred dnevi prostodušno priznal, prinesel mi je neko zahtevnejše branje o stranpoteh v naši družbi, da se mi je zadnje tedne “branje ustavilo”.
“Bo že, ne skrbi, to ni problem!” je zabrundal.
Knjig si namreč ne sposojam, ker obstajajo določeni roki vračanja, v Sloveniji so tu še globe in čisto stroge, kalvinistične metode, ki so me od nekdaj motile, še posebej pa me motijo od takrat, odkar je naš Luka doma nekam založil neko knjigo iz knjižnice Franceta Bevka in smo jo dolgo iskali, a našli šele takrat, ko se je globe nabralo že za ceno knjige. Rezultat je ta, da me sedaj Luka vpraša, ali lahko knjigo kupi… O tem, da sem ob tej zgodbi doma ponovno prejel lekcijo o tem, kako se ne smem izražati, raje ne bi. Me pa tolaži dejstvo, da je znanstveno dokazano, kako (občasno) izražanje grdih misli na sočen način pomaga. Kdor ne verjame temu, naj se pozanima, znanost je tudi to dokazala. Stroka torej ve! Vsaj enkrat mi je bila v pomoč, pa čeprav mi tega noče nihče, vsaj doma ne, verjeti, ko potegnem na dan svoj bogati arzenal, ki ves izvira iz južnih krajev.
“Glej ga, mojstra!” se je iz notranjih prostorov knjižnice prikazal Mitja Volčič, ki na jesen življenja ne more brez Gorice, čeprav je videl ves svet, kot poliglot govoril z domala vsemi, ki so v minulem stoletju kaj pomenili, bil direktor italijanskega informativnega središča RAI, poslanec, evropski poslanec, predvsem pa človek, ki je še danes legenda v italijanskem svetu, kajti dolga leta je poročal izza železne zavese. Rad ga občasno srečujem, predvsem zato, ker mi je všeč njegova ironija, ta njegov “mojster” spada v zakup, predvsem pa zato, ker ogromno ve, ker je živel in ni naključje, da mi je takoj po pozdravu dodal: “Veš, sem prebral, kar pišeš v zadnji številki Novega glasa, všeč mi je, ko si napisal, da si socialistični otrok in da zato ne smeš v nakupovalne centre, ker bi sicer vse pokupil.”
In Mitja se je spomnil, kako je sam sredi Moskve v časih Sovjetske zveze sredi vročega julija stal v vrsti in kupil smučke, a je njegova gospa, ko sta prišla v Italijo, v trgovini kupila vrsto škatel in jo je vprašal, zakaj jih je kupila, žena pa mu je preprosto odvrnila: “Ma, Mitja, zato, ker so jih imeli!”
Mitji sem rekel, da naju dekleta ne razumejo, in sem mu zato predlagal, naj jim raje kaj pove, že ko smo v knjižnici, kaj o svojem srečanju z Markusom “Mišo” Wolfom, legendarnim vohunom iz nekdanje Demokratične republike Nemčije, ki je bil kasneje tesen sodelavec Gorbačova, ko je le-ta dokončno sesul komunizem.
“Punce, naš Mitja je edini Slovenec in eden redkih, ki je govoril z največjim vohunom minulega stoletja,” sem rekel.
“Veš, ne, Jurij, da je v Le Carre'jevem romanu on Karla?” se je pozanimal knjigožer Mitja, ki ga moji italijanski prijatelji poznajo kot Demetria Volcica in so mi nevoščljivi, ker ga poznam, a jim pravim, naj stopijo do Gorice in gredo po mestu, v knjigarne, pa ga bodo mogoče srečali, svetujem jim, naj ga ogovorijo, ker je prijazen…
Seveda sem vedel, seveda vem, le njegovih knjig, ki so izšle v nemščini, ne morem brati in razpoloženemu Mitji sem priznal, da nisem imel te sreče, da bi se lahko dobro naučil nemško.
“Vsako leto, ko je umrl eden od njegovih prijateljev, je napisal knjigo o njem,” je še dodal Mitja.
Odveč je bilo povedati, da so bili prijatelji Miše Wolfa vsi vrhunski vohuni.
Moral sem naprej, v uredništvu me je v računalniku že čakalo pisemce prijazne Sare, ki mi je poslala fotografijo Miše Wolfa z našim Mitjo Volčičem, zraven je še pripisala, da ji “Mitja pravi, da je bil Miša tesen Gorbijev sodelavec”.
Ko sem se pozno zvečer spraševal, kaj bi bral, sem samodejno poiskal knjigo Johna Le Carre'ja in vzel v ponovno branje njegovo knjigo o Smileyju in Karli, eni najlepših vohunskih zgodb vseh časov.

Jurij Paljk

Naključno srečanje z znanim slovenskim časnikarjem Mitjo Volčičem, ki je znan knjigožer, je povod za tokratno rubriko.

Preberi tudi

Jezikovnica (178)

Jezikovnica

Jezikovnica (178)

13.04.2024
Psihološki besednjak (19)

Psihološki besednjak

Naturopatski nasveti (474)

Naturopatski nasveti

Na stopnicah (119)

Na stopnicah

Na stopnicah (119)

13.01.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme