Kaj sploh počnem tukaj? (119)

Že leta hodim za praznik zavetnikov goriške nadškofije, ki sta tudi zavetnika dežele Furlanije Julijske krajine, sv. Mohorja in Fortunata, v Oglej, kjer vsako leto na dan, ko imata velika oglejska mučenca in svetnika god (12. julija), priredijo slovesno mašo v prelepi, kot tudi vedno vlažni ter odločno prevroči oglejski baziliki. Že vrsto let prireja goriška nadškofija pred slovesno mašo tudi predavanja in predstavitve knjig, navadno gre za zgodovinske knjige, ki imajo vse za tematiko Oglej in njegovo slavno zgodovino.
Pred leti smo v Ogleju zares lahko poslušali taka predavanja, kakršnih nismo imeli v naših krajih možnost slišati nikjer drugje, omenil bi samo predavanje kardinala Christopha Schönborna, čigar imenitni esej imam še sedaj nekje v svojem neurejenem arhivu, z njegovimi lastnoročno pripisanimi pripombami vred. Dobesedno očaral me je s svojo jasnovidnostjo in vsebino, predvsem pa s svojim začetkom, ko je v lepi italijanščini z močnim nemškim naglasom povedal, da bo “najprej razložil pet temeljnih pojmov”, na katerih je slonelo njegovo predavanje: domovina, narod, država, dom ter “Heimat”, ki je sicer res vse, kar smo prej našteli, a tudi več. Še danes se spominjam tega postavnega dominikanca, ki se mi je prikupil že s tem, ko je povedal, da je sam “podobno kot vi vsi človek meje”, saj se je rodil na sedanjem Češkem, a je po rodu plemič, iz slovite plemiške rodbine in se njegovo ime glasi dobesedno takole: Christoph Maria Michael Hugo Damian Peter Adalbert Graf von Schönborn.
Tudi njega je meja za vedno zaznamovala, kot je vse nas, ki živimo ob njej, a mu istočasno tudi razširila obzorje, kot ga lahko tudi nam, če le hočemo. O njem se je v Ogleju pred leti na njegovem predavanju skorajda glasno šušljalo, da je “papabile”, da je torej eden od glavnih kandidatov za nasledstvo papeža Janeza Pavla II., in na tihem rad priznam, da sem navijal zanj…
Obrnilo se je drugače, a novi papež je postal prav tako Nemec, kot je on, čeprav je v Ogleju sam povedal, da je “nemško govoreči Bohem” in se je prav zato odločil, da nam je v Ogleju predaval o pripadnosti domovini, državi, domu, narodu, kot je tudi slikovito osvetlil, kaj vse se skriva pod pojmom “Heimat”. Vem, da sem takrat v Rimski dvorani polglasno rekel, “da je frajer”, in sem bil zato deležen veselih pogledov slovenskih zgodovinarjev, ki so ga tudi z zanimanjem poslušali.
Ja, zares je bil car!
Odprl mi je nove poglede na lastno identiteto, pokazal, kako je občutek pripadnosti lahko povod za take ali drugačne zlorabe, kot Nemec seveda ni mogel mimo nacizma, a je tudi pokazal, kako je poznavanje lastnih korenin temeljnega pomena za širino, odprtost, svobodo, kot je tudi nakazal, da je lahko istovetnost večplastna in predvsem pa ne sme biti tvoja nikdar do sočloveka omejujoča …
Vse to je krasno povezal z Oglejem, s krščanskim Oglejem seveda.
Tako je bilo tudi letos predavanje v Ogleju, ko so pred slovesno mašo ob sedmih zvečer v popoldanskem času v Rimski dvorani zraven bazilike predstavili zbrana dela opata Evgipa, za katerega sam, priznam in ne tajim, nikdar še nisem slišal, saj ne berem ravno vsega in tudi vseh žitij svetnikov ne poznam. Morda se bo sedaj spet kdo namrdnil in zajedljivo pripomnil, kot se mi je to že zgodilo, češ da v svojih zapisih dajem lažnivo predstavo o sebi, saj ni mogoče, da bi vse to, o čemer pišem, dobro poznal. Tega nikdar nisem rekel in ne zapisal, lahko pa mirno in veselo povem, da imam srečo, ker kot časnikar opravljam enega najlepših poklicev na svetu, ker sem že po naravi radoveden in zato z veseljem poslušam poznavalce, ko govorijo, navadno to tudi kasneje za naš časnik napišem, večkrat pa se tudi zgodi, da me ob poslušanju vrhunskih strokovnjakov, taki po navadi prihajajo predavat v Oglej!, prime tisti nemir, ki me sili v vedoželjnost, in sam doma potem poiščem “tisti več”, o katerem so na predavanju ali predstavitvi govorili zgodovinarji, poznavalci.
Letos so prireditelji povabili kar nekaj zgodovinarjev, da bi spregovorili o opatu Evgipu ali Evgipiju, za katerega sem prvič slišal v Ogleju, ko sem sedel med maloštevilnimi vedoželjneži in nekaterimi škofi, duhovniki, ki so kasneje maševali v starokrščanski baziliki. Z veseljem sem ponovno slišal, da je slovenski zgodovinar dr. Rajko Bratož med italijanskimi in nemškimi zgodovinarji osebnost, mimo katere ne morejo, velja namreč za enega največjih poznavalcev zgodovine Ogleja.
V življenju se mi malokrat dogaja, zares poredko in malokje, da se na tistem mestu ne sprašujem, kaj sploh počnem tukaj. Zares je malo takih krajev, kjer bi me ne načenjal tisti tihi, včasih pa prav moteči in nadležni notranji nemir, ki človeka sili, da vstane in odide, gre naprej, da ni zadovoljen ne s samim seboj in ne z družbo, v kateri živi, se navsezadnje še z Bogom pošteno krega, če ga ima ali ga išče, če ga pa nima, mu je pa itak še huje, saj se lahko krega le s samim seboj…
Eden takih krajev, kjer se nikdar nisem, se ne in upam, da se tudi nikdar ne bom spraševal, kaj sploh počnem tukaj, je starokrščanska bazilika v Ogleju.
Življenje te večkrat zanese v kraje, za katere nisi vedel, da bodo postali tvoj dom, sam si gotovo nikdar nisem mislil, da bom živel ob Ogleju, kot si tudi nikdar nisem mislil, da se bo počasi Furlanska nižina “vame usedla”, saj Slovenci nismo rojeni za življenje v ravnini; zares ne, če že ne vse drugo, nam v njej vedno še kako manjkajo drevesa, gozdovi, če o hribih in gorah ne rečem nobene.
Najraje grem v oglejsko baziliko takrat, ko vem, da ni v njej ne turistov ne vernikov, sam se sprehodim po lepem, steklenem, zato čudovito prozornem mostišču nad vedno znova krasnimi starokrščanskimi mozaiki. Prijazna furlanska dekleta, ki so v oglejski baziliki za kustosinje in varuhinje svetišča, me z odprtim nasmehom pozdravijo, poznamo se že vrsto let, a me vedno pustijo, da sem v tišini bazilike lahko sam. Navadno posedim nekaj časa pred stranskim oltarjem, kjer je Najsvetejše, naredim krog, se vedno ustavim pred Božjim grobom in se vprašam, kdo in kakšni so bili tisti križarji, ki so ga zgradili po vzoru jeruzalemskega.
Ko izstopim iz bazilike, s pogledom zaobjamem Kapiteljski trg, navadno grem še v prelepo krstilnico, večkrat se peš odpravim tudi do revežev, ki so pokopani za cerkvijo, in vedno pomislim na padlega vojaka, ki so ga ravno tu izkopali in prenesli na Oltar domovine v Rim, kjer je sedaj “grob neznanemu vojaku”.
Ja, navezal sem se na te kraje, na Oglej, ki je vedno skrivnosten, kot je skrivnostna njegova zgodovina, na svoje prednike mislim, na svojo staro mamo, ki je nisem poznal, ker je umrla, preden sem bil sam rojen, a je z volovsko vprego prišla kot devet let stara punčka na romanje v Oglej iz Vipavske doline in 92-letni oče mi še danes pove, kako mu je živo pripovedovala, da so “potem šli še na romanje z barko na Barbano”.
Včasih se mi zdi, da še slišim iz davnine časov obupne krike otrok, žena in mož, ki jih je v Ogleju poklal Hun Atila s svojo hordo ter za vedno zapečatil usodo slovitega rimskega mesta, ki je danes le še nepomembna furlanska vas, a polna krščanskega izročila in še bolj polna skrivnosti, tudi legend, za katere mi je odlični slovenski novinar in pisec Ervin Hladnik Milharčič dejal, da naj jim verjamem. Pripovedoval sem mu namreč, da ga bom, ko me pride obiskat, peljal v Oglej na kraj, kamor naj bi z barko prispel sveti Marko, ko je prišel v naše kraje oznanjat evangelij, a sem pošteno tudi dodal, da zgodovinarji “niso še našli vira, dokumenta, ki bi to potrdil”.
Strmo in odprto me je pogledal v oči in resno dejal: “Ne verjemi zgodovinarjem, verjemi legendi, ker so vse legende resnične”!
In se nasmehnem ob misli nanj, ker je eden od tistih prijateljev, ki jim milost vere ni dana, a se vedno lepo in dobro počutijo, ko jih peljem v Oglej in zavijemo v baziliko. Kot se na trgu pred baziliko tudi vedno nasmehnem, ko se spomnim dogodka, ko smo z ženo in dojenčkoma, kar sta hčerki takrat bili, zaradi dolgih neprespanih noči dobesedno obnemogli v nekem zimskem deževnem večeru ter v avtu zaspali tik pod oglejskim zvonikom in se vsi premraženi zbudili šele v zgodnjih jutranjih urah.

 

Jurij Paljk
 

V življenju se mi malokrat dogaja, zares poredko in malokje, da se na tistem mestu ne sprašujem, kaj sploh počnem tukaj. Eden takih krajev je Oglej.

Preberi tudi

Jezikovnica (175)

Jezikovnica

Jezikovnica (175)

04.03.2024
Naturopatski nasveti (468)

Naturopatski nasveti

Naturopatski nasveti (471)

Naturopatski nasveti

Jezikovnica (172)

Jezikovnica

Jezikovnica (172)

19.01.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme