Kaj sploh počnem tukaj? (116)

Večkrat odidem k morju, največkrat zelo zgodaj zjutraj, ko ni ljudi, da se “pogovarjam z njim”, kot sam rad rečem svojemu molčanju ob poslušanju nadiha večnosti, ki mi ga vedno daje morje s svojo brezmejnostjo.


Morje je butnilo vame, kot buta ob močnem morniku morje v valobran v Gradežu, ko sem pred dnevi spravljal knjižno polico in mi je iz neke knjige padla na tla obledela barvna fotografija. Sklonil sem se in pobral upodobitev veliko mlajšega moža, ki je avgusta leta 1984 na z ruskim lesom dobro otovorjeni ladji Katerine v Bosforski ožini gledal proti Aziji. Fotografiral me je najbrž orjaški Kirgiz Aleks s komandnega mostu, saj delujem na ladji izjemno majhen in tudi malce izgubljen; po kratkih hlačah, copatah in majici se pozna, da sem se bil ravno 'stuširal' po jutranjem turnusu v strojnici ladje.
Še danes znam urnik na pamet: od šeste do 12. ure in od 18. ure do polnoči, vsak dan je bilo tako med plovbo, kot mazač sem čistil motorne filtre globoko v nedrjih ladje, v strašnem hrupu sem si lahko prepeval na glas in včasih dobesedno tulil, da sem vedel, da sem še živ. Vročina je bila neznosna, svoje delo sem opravil vedno hitro, roke sem imel zaradi težke nafte in olja vedno voljne, tudi takrat, ko sem se urezal, sem rano takoj splaknil in namočil z nafto in se je zacelila hitro, pekla me zaradi tega ni nikoli. Po dveurnem čiščenju filtrov sem moral samo še kontrolirati pritisk na ventilih ogromnih dizelskih motorjev, dolivati olje, vmes sem odnesel še smeti po strmih stopnicah na krov, ponoči smo jih, po naročilu komandanta, nič kaj zgledno seveda, metali v morje.


“Morje vzame vse vase, morje skrije vse, morje je globoko!” je pravil postavni Antonio, ki se je razdajal med zvesto ženo na Procidi in očarljivo ljubico v takratni Sovjetski zvezi, med žalostjo in samoto človeka, ki je obsojen na garanje na palubi, in prešernim veseljem med ponočevanji v pristaniščih po Sredozemlju, predvsem pa je imel stasiti Antonio vedno žalostne, otožne oči, ker je morje doživljal kot življenje brez vsakega izhoda, kot obsodbo, čeprav tega ni nikdar nikomur priznal.
“Com'e' profondo il mar… Kako globoko je morje!” je zapel Antonio na ves glas po hodniku, ko je šel mimo moje kabine, vrata sem imel tudi na ladji vedno odprta, to sem najbrž dobil v zibelko od mame, ki nikdar ni prenašala zaprtih prostorov, svoje pa je dodala najbrž tudi rodna Vipavska dolina, ki ti že od malega privzgoji občutek za odprtost, širino, prostranstvo; burja samo še pripomore k temu, da ne prenašaš zatohlosti.
Čas je tekel, motorji so hrumeli, po kazalcih na raznih merilnih napravah sem videl, da ladja drsi svojo pot.
V strojnici je bil z mano po navadi še oficir stroja ali pa kapitan strojnice, pogovarjati se zaradi peklenskega hrupa velikanskih dizelskih motorjev skorajda nisva mogla, saj sva se morala približati dobesedno na centimeter in si tuliti besede v obraz, da sva se sporazumevala, sicer pa smo na ladji poznali govorico rok. Hitro sem se navadil na delo, ki je postalo v enem tednu rutina. Včasih sem zvedavo gledal dno ladje in mislil na globino pod ladijskim trupom, pri Matapanu sem vedno, ampak zares vedno!, mislil na tisoče revežev, ki so med drugo svetovno vojno svoj grob našli na dnu Sredozemlja. Dalmatinec Vinko, ki se je za vse življenje zapisal morju pri petnasjtih letih, mi je pravil, da ne smem misliti na to, ker da morje ve in morje pozna odgovor. Obraz je imel poln globokih brazd, ki jih je tja zarezalo življenje na morju, pretolkel je vsa morja sveta, zares doma je bil edino na ladji. Včasih se mi je zdelo, da sem na njegovem obrazu videl sol, a se mi je najbrž samo zdelo. Ko se je nasmehnil, sem videl bele zobe, čez široka pleča mu je življenje naložilo več, kot sem sam zmogel nositi, čeprav sem takrat po strmih stopnicah z lahkoto nesel težko vrečo.Tudi v strojnici sem bil veliko sam, s svojimi mislimi, sredi neznosne vročine, obupnega hrupa, umazan od nafte in olja in z nenehnim spraševanjem, kaj sploh počnem tam.

Pravzaprav lahko rečem, da je vsak mornar vedno sam.

Samota se naseli na morju vanj in tudi takrat, ko gre na palubo in zre morje, je sam.

Sam z morjem.

To ni samota celice, drugačna je, polna je želje po neskončnem, a ranjena s trdno in jasno zavestjo o minljivem, vseeno pa samota.

Opoldan in opolnoči je prišla med plovbo zamenjava in odšel sem po skoraj navpičnih železnih stopnicah do svoje kabine, vedno sem se najprej 'stuširal' in očedil, nato sem odšel v kuhinjo. Po obedu sem bil prost. Na ladji nas ni bilo toliko, da bi lahko sklepal trajna prijateljstva, tudi časa za pogovor je bilo med plovbo malo.

Ja, na ladji je človek sam.

Podobno kot v življenju, bi rekel danes.In takrat, ko sem končal svoje delo v strojnici, so me v kabini čakale knjige.

Včasih sem eno vzel s police nad posteljo, odšel nekam na ladijski most, na visoko, okrog in okrog so bili morje, tišina, veter, sonce in sem s knjigo tam, sredi morja in sam, odšel na pot.

Včasih pa sem samo gledal morje, tudi uro, več.

Samo zreš, proti horizontu, modrina se preliva v sinjino, sivine ne zaznavaš.In najbrž se je takrat morje naselilo vame, za vedno.

In od takrat ne morem več brez morja.

Morje se je za vedno naselilo vame s svojo mogočno tišino in grozečo globino, katere strašljivosti se najbolj zaveš sredi viharjev. Vsak mornar je doživel viharno morje in niti enega ne boste našli, ki bi vam rad pripovedoval o tem.

Pred kratkim mi je komandant raziskovalne ladje Explora Franko Sedmak, s katerim sva se spoznala v Sesljanu, kjer najina otroka jadrata pri jadralnem klubu Čupa, dejal, da sam niti ne ve, kje je doživel najhujše morje, čeprav je preplul vsa morja sveta: “Saj veš, Jurij, da se pozabi, hitro se pozabi!”
Nekaj dni kasneje naju je Franko, mene in prijatelja Samota, s svojo jadrnico peljal “v najlepše pristanišče na svetu”, v majhen pristan pod njegov rodni Križ, kjer seveda ni več tako, kot je bilo v njegovih rosnih letih, a za Frankota je to še vedno najlepše pristanišče na svetu.

Privezali smo jadrnico, sestopili v mali pristan, Franko je pogledal zalivček: “Ko vidim ta kraj, vidim sebe, tu poznam prav vsak kamen, to je najlepši pristan na svetu”!


S Samotom sva molčala, tudi Franko je sam odšel okrog pristana.

Ko smo izpluli, smo molčali naprej.
Morje je govorilo namesto nas.
Ko sem molče gledal Frankota za krmilom, kako je bil nevsiljivo, naravnost naravno in dobesedno zlit v eno s svojo barko, sem videl mornarja in nekje tam v preteklosti tudi samega sebe.


Morje zna.
Morje ve.



Jurij Paljk

Morje je morje, je morje, je morje, sem pred kratkim zapisal, ko me je prijateljica vprašala, kaj mi pomeni morje, ker občasno na socialnem omrežju Facebook napišem kakšen utrinek o morju.


Preberi tudi

Jezikovnica (99)

Jezikovnica

Jezikovnica (99)

21.01.2021
Naturopatski nasveti (320)

Naturopatski nasveti

Jožef najsrčnejši

Bodi človek

Jezikovnica (107)

Jezikovnica

Jezikovnica (107)

06.05.2021

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme