Juliana - Peš okoli Julijskih Alp
Ob baby Savi in po vznožju Karavank
Obiskovalcev je bilo morda še za odtenek več, ker je dan prej tam potekal tradicionalni Redbullov dogodek Goni Pony oziroma kolesarski vzpon na Vršič z legendarnimi poni kolesi z značilno majhnimi obročniki, pri katerem velja biti med podvigom tudi čim bolj odštekano opravljen. Med prihodom v kraj sem videl še kar nekaj teh koles – na prtljažnikih avtomobilov najrazličnejših registrskih tablic ali parkiranih ob njih. In nekaj izgubljenih in utrujenih pogledov (a ne od kolesarjenja, ampak od divje žurke, ki je verjetno sledila) sem prestregel med mimohodom, za katere bi si upal staviti, da so se dan prej po pripedaliranju na vrh prelaza evforično lepili po okoliških vrhovih, potem pa v dolini popoldne in zvečer izgubili ostrino.
V Kranjski Gori se nisem zadržal prav dolgo. Na klopci v malem parku v središču kraja sem v senci nekaj malega pojedel in popil iz ruzak zaloge, potem pa naprej. Mimo Dvorane Vitranc, kjer naenkrat ni bilo več ljudi, in prek regionalne ceste. Kmalu potem sem prvič na poti prečkal nepomembnemu potočku podobno baby Savo. Naša najdaljša reka, ki po slovenskem ozemlju preteče 220 kilometrov, je bila tam široka le dva, morda tri metre. Kmalu sem bil na gozdni poti, kar je bila dobrodošla sprememba po napredovanju v gneči po kolesarski stezi in skozi gorenjsko turistično središče. Svež zrak in bujno zelenje ob vodi sta mi dobro dela. Blagodejno sta vplivala na telo, ki je bilo po dveh dneh hoje po soncu kar malo prekurjeno. Nekaj časa sem hodil vzporedno s Savo, ki se je hitro širila – zdelo se mi je, da je bila po vsakih sto metrih dolžine nekaj metrov širša – potem pa me je oznaka poti usmerila na kolovoz, ki je zavil strmo navkreber po vznožju Karavank in me pripeljal na Srednji vrh, 970 metrov visoko. Tik pod vrhom, kjer je pot iz gozda zavila na travnik in še preden sem zagledal prvo hišo, so mi naproti prišli trije izletniki. Turisti. Za planince so bili prelahkotno opravljeni, kar je nakazovalo na to, da so z avtomobilom prilezli, kolikor visoko je šlo. Najmanj do konca asfalta. Ena od njih, ženska srednjih let, se je ponudila, da me fotografira, ko je videla, kako se s telefonom očitno nerodno trudim posneti selfi s Špikovo oziroma Martuljkovo skupino v ozadju. Pogled je bil res lep, pa čeprav so se nekateri vrhovi v skupini skrivali v oblakih. Šele kasneje sem prebral, da je v tej gorski verigi, ki se s severnimi stenami dviga nad Gozdom – Martuljkom in je bila že leta 1949 razglašena za krajinski park, od leta 1981 pa je del Triglavskega narodnega parka, kar trinajst vrhov, ki se dvigajo nad dva tisoč metri.
Vas, ki sem se ji bližal, je bila kot iz filma Cvetje v jeseni. Do nje sem prišel mimo serije bogato rojevajočih jablan, na katerih so se drobna jabolka skorajda v grozdih držala na vejah in prekrivala tla v dometu krošenj in onkraj njih. Ženska, ki je v kratkih hlačah in gumijastih škornjih na nogah pred staro bajto prala “karjolo”, me ni niti opazila. Pa tudi kraški ovčar, ki je kot krava ležal na dvorišču, za ograjo, na kateri je bilo opozorilo, da območje čuvajo ovčarski psi, je v sramoto svoji pasmi preslišal moj mimohod. Ali pa je bil tak profesionalec, da je zaznal korakanje pohodniških čevljev in tako vedel, da ni razloga za preplah, besen lajež niti dvig glave in pogled. Šel sem še mimo sirarne, kmetije in nekaj drugih hiš, potem pa se je začel spust proti Gozdu – Martuljku, ki je ves čas vodil po asfaltirani cesti, kar kolenom ni bilo najbolj všeč.
Prva slika: V Kranjski Gori
Druga slika: Ob baby Savi
Tretja slika: Martuljkova skupina v oblakih
