Juliana - Peš okoli Julijskih Alp (8)

“Saj veste, vavčerji”

Tretja etapa se je začela s sprehodom skozi Rateče, zanimivo obmejno vasico kot iz nekih drugih časov, v kateri ima vsaka hiša na glineni ploščici ob vhodnih vratih fonetično zapisano hišno ime, uporabno in prepoznavno v bližnji okolici, in v kateri je veliko gostiln, a sem se pred prihodom tja med iskanjem prenočišča kar namatral. Gostilna Ponca je bila šele peta ali šesta izbira, kamor sem poklical. Vsa prenočišča prej so bila povsem zasedena.

“Saj veste, vavčerji,” je bil vedno odgovor na vprašanje, kako to, da nimajo niti ene proste postelje. Pa vikend je bil. In to lep vikend, morda zadnji lep vikend, ki je še dišal po podaljšku poletja pred prihajajočo jesenjo. V Ponci sem prenočevanje tudi sam plačal s turističnim vavčerjem, ki ga je država za pomoč turizmu v koronakrizi namenila vsem polnoletnim državljanom v višini dvesto evrov, še nepolnoletnim pa je podarila petdeset evrov. Tudi nočitev z zajtrkom v Hermanovem hramu na Predelu sem plačal s turističnim vavčerjem. Priznati moram, da je bila prav možnost koriščenja vavčerjev eden od razlogov, da sem se odločil za Juliano, sicer bi me s kolesom (ali peš) zelo verjetno odneslo kam v tujino. A če ti že na pladnju ponudijo dvesto evrov, da jih porabiš, če dopustuješ doma, zakaj ne bi tega zagrabil.

Iz Rateč sem krenil proti Planici, meki slovenskih smučarskih skokov, natančneje poletov, ki jo z namenom spodbujanja naših orlov enkrat na leto preplavi množica navijanja željnih z vseh koncev naše “kokoši”, saj tam običajno poteka zaključno tekmovanje svetovnega pokala v smučarskih poletih, če že ne svetovno prvenstvo. Še preden sem bil res blizu doline pod Poncami, so me usmerjevalne tablice pripeljale do kolesarske poti, kjer sem zavil levo proti Kranjski Gori. Če sem do tja hodil v miru, tišini in sam s sabo, je postalo naenkrat živahno in prometno. Nedelja zjutraj je pomenila malo morje raznolikih družin na kolesarskem izletu, pa večje število kolesarskih skupin, pedalirajočih dvojcev in biciklirajočih osamelcev, ki so bolj ali manj hitro poganjali mimo v eno ali drugo smer. Čim bolj ob robu steze, če je bilo le mogoče ne po asfaltu, sem nizal korake v začrtano smer. Kmalu se je z leve strani pred menoj odprla ravnina naravnega rezervata Zelenci, kjer iz tal mehurčasto izvira Sava Dolinka. Ne več kot dva metra globoko jezero je tako izrazito zelene barve, da bi izvir težko dobil drugačno ime. Voda iz jezera se razliva v kilometer dolg močvirnat svet, dom raznolikim, tudi precej redkim in ogroženim živalskim in rastlinskim vrstam, preden se pri kraju Podkoren skrči v rečno strugo naše najdaljše reke, ki ima sicer dva izvira in pred združitvijo dva kraka, dolinskega in bohinjskega.

Nisem se še naveličal pogledovanja proti mistični ravnici, še vedno upajoč, da med šopi šašja in trav ali med nizkim preletom zagledam kakšnega redkega prebivalca tistega območja, že je začel pred menoj rasti kompleks smučišča Podkoren, v desno stran pa sem s pogledom splezal po strmem pobočju Vitranca, kjer se vsako zimo za Pokal Vitranc pomerijo najboljši slalomisti na svetu. Za razliko od prvih dveh dni na poti, ko sem bil med hojo izpostavljen obsevanju močnih sončnih žarkov, je bilo sonce nekoliko zakrito za oblaki, zato pa je kar konkretno pihljajo. Ja, kar se vremenskih razmer tiče, je tretjo etapo prav gotovo zaznamoval veter. Bliže kot sem bil Kranjski Gori, bolj gost je bil promet. Ne morem reči, da mi je bila gneča všeč. Tudi vse tisto človeško mesovje pred lokali v središču kraja, nastavljajoče se sončnim žarkom, ki so se ravno takrat prebili skozi oblake, me je prej odbijalo, kot veselilo, čeprav je bilo z vidika koriščenja prej omenjenih vavčerjev in reševanja turistične sezone verjetno zelo dobrodošlo.

Prva slika: Informativna tabla pred naravnim rezervatom Zelenci

Druga slika: Po kolesarski poti proti Kranjski Gori, mimo travnika v ozadju gore

Tretja slika: Oznaka juliane na cesti, takoj zjutraj ob začetku tretje etape