Juliana - Peš okoli Julijskih Alp (7)

Piše: Nace Novak Fotografije: Nace Novak

Črni raček v svetu kolesarjev

Pot sem nadaljeval po kolesarski stezi proti meji s Slovenijo, ki sva jo z Natanom v nasprotni smeri skupaj prekolesarila, ko mu je bilo šest let. Takrat sva najprej obkljukala Bohinjsko kolesarsko pot, potem pa z vlakom do Jesenic, tako kot od Nove Gorice do Bohinjske Bistrice, naprej pa s kolesom do Mojstrane, kjer sva se ustavila v bližnjem kampu v kraju Dovje, pa naslednji dan do Kranjske Gore, kjer sva kot edina gosta spala v centru šolskih in obšolskih dejavnosti, od tam pa prek meje do Belopeških jezer in cilja kolesarske avanturice na Trbižu, kamor naju je prišla Jana iskat z avtomobilom. Super dogodivščina, ki naju je s sinom še dodatno zbližala.

Prijatelj Sebastjan me je poklical, ko sem imel do meje še kakšnih osem kilometrov hoje. Z Lavro sta bila na izletu pri Belopeških jezerih, in ker je vedel, da sem tam okoli, sta me hotela pozdraviti, a povedal sem mu, da prej ko v uri in pol ne bom tam, kjer bi se lahko srečali, tako da smo kratko druženje obojestransko sporazumno odpovedali, saj sta bila s kombijem namenjena še čez Vršič v Bovec oziroma k Nadiži. Hoje po asfaltni podlagi sem imel že res vrh glave, in kjer je bilo le mogoče, sem korake nizal po mehkejši podlagi ob kolesarski poti. Ta je potekala večinoma pod krošnjami dreves, ki so me pred že pešajočimi, a še vedno žgočimi sončnimi žarki varovale z blagodejno in dobrodošlo senco. Med vsemi tistimi kolesarji, ki so švigali mimo v obe strani na cestnih, gorskih, treking, električnih … kolesih, sem se počutil kot črni raček, ko sem peš, z nahrbtnikom na ramenih in pohodniškima palicama v rokah štorkljal proti cilju dnevne etape. Resda sem srečal še nekaj tekačev in pešcev, pa mlad par na rolkah in nekaj skirojašev, a vsi skupaj smo bili vseeno kot tujki v svetu v koronačasih še toliko bolj opevanega bicikliranja, ki mi je sicer zelo pri srcu, a tam sem bil na kolesarski stezi v drugačni vlogi.

Takoj po prehodu državne meje sem zagledal gostilno Ponca, kjer sem imel rezervirano prenočišče. Na sobotno popoldne so imeli vse mize na terasi polne in zaposleni so “plavali”, zato so me, ko sem prišel, vstopil in se naslonil na šank, kar nekaj časa ignorirali. To mi ni pokvarilo razpoloženja, a, gneča gor, gneča dol, profesionalen odnos do gosta to ni bil. Takoj mi je postalo jasno, da tako kot Janez in njegova klapa na Predelu tudi tam gostilne niso imeli v rokah profesionalni gostinci, ampak iskalci priložnosti za zaslužek. In vendar sem se kasneje, med večerjo in po njej, ko so se vsi ostali gosti že poslovili, z enim od bratov, ki sta Ponco vodila, in to tistim, ob sprejemu manj prijaznim, prav lepo ujel.

 

Na fotografiji: Po kolesarski stezi Trbiž – Kranjska Gora

Preberi tudi

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (34)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (40)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (30)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (43)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme