Juliana - Peš okoli Julijskih Alp (6)

Po razgretem asfaltu do Trbiža

Na območju vrtičkov pred vstopom v Rabelj sem srečal planinko s psom, ne ravno žepnim mešancem ovčarskih genov. Kar sama me je ogovorila v slovenščini in mi pripisala pot po Juliani, na kar sem pokimal. Povedala mi je, da tudi sama hodi po njej in da imata s “kužmanom” pred seboj še zadnjo etapo. Očitno je bilo, da Juliane ne obdelujeta v enem kosu, ampak se nanjo vračata, o čemer je zgovorno pričal majhen nahrbtnik ženske, ki je bila že v letih uživanja zaslužene penzije. Hodila je v nasprotno smer od moje. Iz Rablja, kjer je štartala, je bila namenjena do Loga pod Mangartom. Drug drugemu sva zaželela čvrst korak in srečno pot in se poslovila.

V Rablju se nisem ustavljal, kar je bila napaka, saj vse do Trbiža (Tarvisio) potem ob poti ni bilo nobene okrepčevalnice, na kar sem potihem računal. Le nekaj fotografij zunanjosti opuščenega rudnika cinka in svinca sem stisnil s telefonom in jo mahnil naprej, ves čas ob cesti, po asfaltu. Če sem lahko malce kritičen, potem bi načrtovalcem poti položil na srce, naj skušajo v prihodnje najti kakšno boljšo varianto v obliki steze skozi gozd levo ali desno od ozke ceste, ki je mestoma tudi povsem brez bankin. Verjamem, da z obstoječim potekom trase med Rabljem in Trbižem, ki približno deset kilometrov vodi po ali tik ob asfaltni cesti, tudi sami niso zadovoljni, a najbrž ni bilo časa oziroma dovoljenj, da bi za to poskrbeli. Držim pesti, da se v prihodnje to uredi.

Vročina je bila vse hujša, sence nobene, promet pa soboti primerno precej gost. Avtomobili, motoristi in kolesarji so skorajda v koloni švigali mimo, kar je zahtevalo tudi previdnost in nekajkrat sem v zadnjem momentu odskočil. Predelski maček, ki sem ga nosil s sabo, je prišel na tem odseku poti še toliko bolj do izraza. Pa še desno od trtice, tam, kjer se je nahrbtnik srečeval z očitno preveč izbočenim “tunelčkom” za pas na novih pohodniških hlačah, me je začelo vse bolj neprijetno žuliti, da sem nekajkrat prekinil korakanje in popravil pasove nahrbtnika, a ni pomagalo. Do Trbiža sem se dvakrat ustavil ob cesti in se malo napojil in okrepčal, v mestu pa sem si vendarle vzel daljšo pavzo, se umaknil pod klimo v manjšo gostilnico, si privoščil friko in liter vode in kavo.

Prva slika: Vhod v „upokojen“ Rabeljski rudnik

Druga slika: Po asfaltu proti Trbižu. Trenutek brez prometa – izjema, ki potrjuje pravilo