Juliana - Peš okoli Julijskih Alp (5)
Z mačkom preko meje
“Kako smo?” je z iskrico slovencljaste škodoželjnosti v krvavordečih očeh vprašal Janez, ki je zjutraj v jedilnici, kjer je že stregel nemškemu paru, izgledal še za spoznanje bolj povožen, kot sem bil sam.
“Ma ni panike, stari,” sem mu odgovoril zanalašč pretirano lahkotno, da sem kar videl, kako mu to ne gre v račun.
Kruh, na katerega sem mazal maslo in marmelado, ni bil ravno sveže pečen in mehak, a me to ni spravilo v slabo voljo. Pomarančni sok je bil pomarančni sok in espresso je bil ok. Največja vrednost sicer asketskega zajtrka pa je bila v tem, da sem si ga privoščil zunaj, pri mizi na vrtu, z milijon evrov vrednim pogledom na Mangart, Jalovec in Loško steno. Potem sem “nočnemu tovarišu” plačal, se mu zahvalil za vse in začel z drugo etapo Džulice. Obetal se mi je še en lep, topel in sončen dan. Že štartal sem lahko kar v kratkih rokavih. Takoj po prečkanju meje se je cesta, ki sem jo z avtomobilom prevozil že n-krat, prevalila navzdol. Ob njej sem se spuščal in še naprej razmišljal o tem, kako sem lahko bil tak kreten, da sem se ga tako nažgal, kar me bo med etapo, s katero sem ravno začel, zagotovo teplo, in me je že. Korak je bil težak, oropan svežine in lahkotnosti. Težava pa je bila v tem, da me je na poti do dnevnega cilja čakalo še na tisoče njih. Korakov. Glava je bila ranljivo občutljiva. Vsakič, ko sem jo prehitro obrnil, me je zabolelo pod lasiščem in občutek sem imel, kot da bi možgani zamujali in se premaknili nekoliko počasneje od lobanjskih kosti. Usta so bila suha in žejna.
Za razliko od prejšnjega dne, ko so bile povsod, kjer je bilo to potrebno, postavljene usmerjevalne tablice, jih na ozemlju Italije ni bilo. Kar nekaj časa sem jo rezal vzdolž ceste, saj sem si zapomnil, da ji Juliana na začetku sledi, potem pa sem z več sreče kot pameti, malo pa vendarle tudi intuitivno, na enem od ovinkov vzel slovo od asfalta in v smeri Rablja (Cave del Predil) odkorakal po stari, opuščeni cesti, ki se je spuščala v ravni črti, sem pa tja pa so ob njej stali obcestni kamni, kar me je prepričevalo, da gre za nekdanjo cesto (kasneje sem prebral, da vojaško) in s tem verodostojno pot. Tvegal sem. Če pot slučajno ne bi bila prava, bi me čakalo neprijetno vračanje navkreber do asfalta. Še bolj verjetno pa bi se, kolikor se poznam, odločil za krajšnico, magari čez drn in strn do regionalke, ki sem jo na momente videl, ves čas pa slutil nekje spodaj, ne tako daleč stran, pa čeprav je bila vmes tudi rečica Jezernica, ki bi jo bilo treba nekako prečkati.
Med spuščanjem sem se na razglednih točkah kar nekajkrat ustavil in zazrl proti Rabeljskemu jezeru (Lago di Predil), ki se mi je v vsej svoji lepoti kazalo z leve strani. Z Jano in otrokoma se vsaj enkrat v letu odpravimo tja na izlet – sprehod, plavado ali veslado, tako da dobro poznam celotno obalo, vse njegove zalive in zanimive skrite kotičke. V desno pa mi je pogled pogosto ušel proti mogočnim Rabeljskim špicam (Cinque punte). Veličastno, navpično postavljeno skalovje z več vrhovi sem zmotno krivil za nesrečo enega najperspektivnejših vipavskih alpinistov, ki je pred leti na Jerebici nedaleč stran, a na drugi strani jezera, ne pa tam – kot sem se pozneje prepričal – padel med plezanjem po ledenem slapu. In življenje se mu je v trenutku spremenilo. Od moči pokajoči raziskovalec nekoristnega sveta se je v nekaj sekundah predrugačil v poškodovanca, ki se bori za življenje. Kasneje pa v sočutje in pomilovanje zbujajočega prikovanca na invalidski voziček, ki sem ga imel priložnost srečati pri prijatelju v Brdih, ki ljudem s posebnimi potrebami (motnjami v razvoju in možganskimi poškodbami) omogoča aktivnosti z živalmi, kar jih sprosti, razbremeni in osrečuje. Grozljivo, ampak, kot bi rekel moj štirinajstletni sin, ki v tem življenjskem obdobju ne kaže ravno preobilice empatije: “Tako je pač življenje.”
Prva slika: Vrt na meji med Slovenijo in Italijo, na Predelu, 1156 metrov visoko
Druga slika: Jutranje prečkanje meje na nekdanjem mejnem prehodu Predel
Tretja slika: Rabeljsko špičje in stara vojaška pot
