Juliana - Peš okoli Julijskih Alp (4)
Po poti spominov v Strmec in kanjon Predelice
Ko sem se začel nad kanjonom Predelice po pastirski stezi strmo vzpenjati prav proti Strmcu, so se mi v spominu vrteli kratki filmčki o dogodivščinah v času, ki sem ga kot otrok preživel tam. Spomnil sem se tudi idiličnega zimskega sestopa v trgovino v Log, ko je bila cesta na debelo zasnežena in z avtom neprevozna, zato smo se v dolino spustili po pešpoti in se z najnujnejšimi živili povzpeli nazaj. Prav po tej poti sem se dvigal in med vzponom na mestoma spet izpostavljenih predelih razmišljal o tem, da je imel Jure (kot od nekdaj kličem očeta) res jajca, da je tam hodil z dvema majhnima otrokoma, z mano in sestro Anko. Sam svojih dveh ne bi vodil tam navzgor, a v vlogi očeta je bil precej mlajši in zato verjetno manj zaskrbljen. Res pa je tudi, da je bilo hoditi po dvajset ali trideset centimetrov debeli snežni podlagi nekoliko lažje in bolj varno, saj je bilo treba noge le postavljati v stopinje, ki jih je kot prvi puščal za seboj, pa tudi ob morebitnem zdrsu in padcu bi mehka snežna podlaga najbrž preprečila odkotalitev po strmem pobočju navzdol.
Tik pod Strmcem sem na razpotju zavil levo in nadaljeval čez travnike in podrta debla dreves le nekaj metrov pod cesto proti Predelu, s katere je bilo slišati brenčanje motociklov. Sledil je strm spust v kanjon Predelice do slapov Zaročenca in Predelica. Tudi tam sem bil nekajkrat v otroštvu, zadnjič pa pred več kot dvajsetimi leti, še pred gromozanskim zemeljskim plazom, ki se je utrgal višje gori pod Mangartom, pljusknil skozi sotesko proti vasi (Logu pod Mangartom) in s seboj odplaknil nekaj hiš in ljudi. Občasne oznake, ki so skrbele za zgledno označenost poti, so bile v tistem divjem svetu edini znak človeške prisotnosti. Užival sem v tišini in samoti, ob vsakem vdihu in izdihu, ob vsakem koraku. Vase sem vlekel raznolike vonjave čudovitega, še nepodjarmljenega sveta, ki se je lahko za to zahvalil samo svoji nedostopnosti in ekonomski ničvrednosti. Če bi se dalo iz tistih strmih pobočij karkoli izvleči, ne da bi bili stroški za to preveliki, bi bile razmere tudi tam gotovo že drugačne, prisotnost človeka bolj očitna, pogled na okolico pa manj lep in privlačen, vsaj za moje oči.
Konec prve etape je bil vse bliže. Samo še strm vzpon po vijugajoči ozki enoslednici skozi gozd, pa mimo pastirske koče in že sem bil na prelazu Predel, od koder se je očem ponujala zahodna stena Mangarta, zraven pa še obsijani Jalovec in Loška stena. Sedemnajst kilometrov poti s skupaj več kot tisoč metri vzpona sem prehodil v petih urah in pol. V Hermanovem hramu, kjer sem imel rezervirano prenočišče z zajtrkom, sem kmalu po prihodu zavohal rock’n’roll vzdušje. Čutiti je bilo, da je vse skupaj nekoliko razpuščeno, da v lokalu ne veljajo strogi gostinski standardi, kar pa me ni motilo. Važno je bilo, da sem imel streho nad glavo za čez noč. Soba je bila ok. V njej sem med obveznim strečingiranjem po nekajurni hoji na televiziji pogledal zaključek etape na dirki po Franciji, se stuširal, opral cunje, potem pa sem se spustil v pritličje in preostanek dneva posvetil obnavljanju energije in opazovanju mladcev, ki so na simpatično razštelan način poskrbeli za redke goste, ki so se tam ustavili med vožnjo čez prelaz, iz Italije v Slovenijo ali obratno. S pešanjem svetlobe in umiranjem dneva je postajalo vse bolj spokojno. Zamrl ni le promet v lokalu, ampak tudi po bližnji cesti. Večerno dogajanje, ki mi je ušlo izpod nadzora, sem pa že opisal.
Prva slika: Lepo utrjena enosledna pot skozi gozd v Strmec
Druga slika: Pešpot proti Predelu vodi lep čas tik pod prometno cesto do prelaza in meje z Italijo
Tretja slika: V kanjonu Predelice, po katerem je novembra 2000 potoval katastrofalen zemeljski plaz
