Juliana - Peš okoli Julijskih Alp (33)
Iz oči v oči z mladimi biki
Pred nadaljevanjem sem si zaradi strmega spuščanja, ki mu še ni bilo videti niti slutiti konca, kolena še enkrat namazal s perskindolom. Ker se je ura bližala enajsti dopoldne, ko postanejo sončni žarki tudi skozi listje na drevesih nadležni in telesu ob prekomerni izpostavljenosti strupeno škodljivi, sem se tudi še enkrat namazal s kremo proti soncu. Slabi dve uri dolg preostali del poti do Grahovega ob Bači je bil, kar se podlage tiče, večinoma prijazen kolenom. In večinoma je šlo še naprej po senci. Ponekod se je enoslednica res strmo spuščala, tudi čez relativno izpostavljene predele, a je bil teren vendarle povsod dovolj zaraščen, da bi me ob morebitnem zdrsu kakšno drevo že ustavilo, prestreglo.
Zaradi kontinuirane izmenjave spustov in vzponov, vse toplejšega ozračja in dejstva, da sem bil na poti že nekaj ur, me je začela počasi najedati utrujenost. Iz divjega objema narave sem se potem spustil do regionalke, kar sem razumel kot skorajšnji prihod na cilj prve etape od dveh, ki sem ju načrtoval obkljukati, oddelati v zadnjem dnevu na poti. Pa me je čakal do Grahovega še lep kos poti, začenši s prečenjem regionalne ceste in nadaljevanjem po kolovozu, ki me je pripeljal vse do reke Bače. Ta me je vabila s svojo svežino, s turkizno modro ali kakršne barve že vodo, ki je bila vsekakor mikavna v tisti vročini, da bi se najraje vrgel noter, a sem se premagal, podobno kot sem se nekaj dni prej pri Bohinjskem jezeru. S to razliko, da se mi je ob Bači res malo mudilo, če naj bi ujel poznopopoldanski vlak do doma, tako da je bila odločitev za “ne tufo” nekoliko bolj razumljiva.
Del poti ob reki je bilo treba tudi čez območje mladih bikov. Tam sem moral v krog, zavarovan z električnim pastirjem oz. v notranji del ograje, kjer so se pasli, potem pa, čez kakšnih dvajset metrov spet ven. Ko sem vstopil na njihov teritorij, sta dva bika vstala iz prej ležernega poležavanja, in čeprav sta bila res še mlada, mi ni bilo prav nič prijetno hoditi mimo. Ves čas sta me imela na očeh in pripravljen sem bil, da se vsak trenutek spustim v šprint in poženem na drugi strani v skok čez ograjo, če bi se kateri od njiju zapodil proti meni. Resda nista bila poltonca, a kakšnih dvesto kilogramov vsak sta verjetno že imela, ali pa sem z oceno nekoliko pretiraval, ker ima strah velike oči in dobro vago. Do pogona ali pregona ni prišlo. Po tem, ko sta se dvignila, nista niti trznila, le buljila sta vame s tistimi velikimi črnimi očmi. Vseeno pa sem bil, ko sem za seboj znova zataknil plastična ročaja žice električnega pastirja na steber ograje in se znašel izven nje, takoj bolj sproščen.
Sledil je marš navkreber čez dobro osončeno travnato pobočje brez vsakršne sence do vasi Koritnica. Pri koritu s pitno vodo sredi naselja sem dopolnil bidona in malce poklepetal z domačinko, ki se je ravno takrat nekaj motala okrog najbližje bajte. Kmalu potem, ko sem se odpravil dalje, me je kakšnih 300 metrov zračne linije stran pozdravil zvonik cerkve v Grahovem. Nanj me je vezal zanimiv spomin. Ko sem pred “davnimi (kakšnimi 25) leti” delal kot dopisnik za POP TV s severnoprimorskega konca, so nas poklicali ogorčeni prebivalci cerkvi najbližjih hiš, ki so se pritoževali zaradi glasnega nabijanja novega zvona v zvoniku. In na to temo sva potem s snemalcem Ivom naredila prispevek.
Vseeno se pri cerkvi nisem ustavljal, ampak sem jo mahnil naprej in naravnost do gostilne Pri Brišarju, kjer sem se zavlekel v dobrodošlo senco pod tendo. Usedel sem se k zadnji mizi v vrsti, tako da sem si lahko, ne da bi katerega od gostov motil, sezul čevlje in nogavice in jih dal sušiti na nezasenčen del asfalta, ki se je začenjal nedaleč stran. V senci, pod tendo, ob cesti sem si privoščil približno eno uro dolgo pavzo, med katero sem nekaj pojedel in veliko popil, prav z veseljem pa sem se zaklepetal z nekaj domačini na obveznem sobotnem pivu. To so bili že tipi, ki so hodili v Gorico v šolo, tako da smo se v pogovoru brez težav ujeli. Preden sem se poslovil, sem od njih in oštirja izvlekel še nekaj koristnih informacij o trasi, ki me je še čakala do Mosta na Soči.
Prva slika: Mlada bika
Druga slika: Narava hitro vzame nazaj, kar človek zapusti
Tretja slika: Naravni kamniti zid ob poti
