Juliana - Peš okoli Julijskih Alp (31)
Pri Tanji v Trtniku
V Kava baru Hram sem si naročil še en espresso in podaljševal postanek, saj me do konca etape ni čakalo več veliko hoje. Prehitro nisem smel priti na cilj, ker sem vedel, da je lastnica prenočišča, ki sem ga rezerviral že pred dvema dnevoma iz hotelske sobe v Šport hotelu na Pokljuki, do dveh v službi. Ko sem se vendarle odpravil naprej, je bilo sonce še visoko na nebu. Ura nekaj čez eno. Zaselek Trtnik je bil oddaljen kakšen kilometer. Ves čas je šlo strmo navkreber. Po cesti. Na kratkem odseku sem pridobil 150 metrov nadmorske višine. Parkirno mesto pred hišo, kjer sem bil dogovorjen za nočitev, je bilo prazno. Jasno mi je bilo, da sem prišel prezgodaj, zato sem snel nahrbtnik, ga položil na klop ob leseni mizi pred bajto in se posvetil strečingu in opazovanju bližnje okolice.
Ko je iz pritličnega dela hiše prišla starejša gospa, mama ženske, s katero sem se po telefonu dogovoril za streho nad glavo, sva se prav prijetno zaklepetala. In glej, izkazalo se je, da živi njena sestra dvojčica v Novi Gorici, še več, v isti ulici, na Gradnikovih brigadah, kjer živim tudi sam. Za ne verjet. V pogovor se je kasneje vključil tudi njen vnuk, mlajši moški, kmalu potem pa je do hiše pripeljal avto in iz njega je stopila Tanja. Vsa nasmejana in že na prvi pogled polna pozitivne energije. Sledil sem ji v zgodnje nadstropje, v njeno stanovanje, kjer mi je pripravila posteljo v hčerini sobi. Ta se je že pred časom odselila, saj si je ustvarila družino. Med kasnejšim pogovorom ob kavi mi je med drugim pojasnila, da sprejme pohodnike le, ko so vse ostale kapacitete, ki jih v Podbrdu ni veliko, zasedene. Dejavnosti ni imela prijavljene, tako da je sprejemala le prostovoljne prispevke.
Popoldne sem s terase njene hiše, mimo katere vodi Juliana, opazoval Porezen v eno in Soriško planino v drugo smer. Kot najboljšemu prijatelju na obisku mi je pripravila super večerjo in že med njeno pripravo, med večerjo in po njej sva prav prijetno debatirala o marsičem. Izkazalo se je, da gre za zelo posebno žensko z zelo zanimivo in razgibano življenjsko zgodbo. Da imava zelo podobne poglede, stališča, da je tudi ona rada veliko v naravi, “outdoors”, da rada hodi, teče, kolesari … In prav njeni podvigi, med katerimi so bili nekateri bolj ekstremni od mojih – kar od doma se je na primer odpravila na Triglav in nazaj, pa od doma v enem dnevu do 73 kilometrov oddaljene Svete Gore – so me spodbudili k temu, da sem se dokončno odločil, da grem naslednji dan do konca, vse do železniške postaje na Mostu na Soči.
“Ni vrag, da do šestih popoldne, ko odpelje vlak proti Novi Gorici, ne pridem do cilja,” sem se bodril, ko sem se že zgodaj zvečer umaknil v dekliško sobo, da bi se pred zadnjim dnem hoje dobro naspal. Ko sem z očmi begal po nekdanji sobi Tanjine hčerke, ko sem gledal nalepke zvezdnic in zvezdnikov na predalu pisalne mize, mi je šlo skoraj na jok od nežnosti, naklonjenosti, ki sem jo čutil do punčke in kasneje deklice, zdaj mlade žene, ki je sicer nisem poznal. Tam je rasla gor, tam, v odmaknjeni vasi je prejemala ljubezen staršev, se kalila in oblikovala v osebnost, v odraslega človeka. Ko sem gledal vse tiste pliškote na policah in otroške knjige, so mi misli uhajale tudi k Nini, ki mi je popoldne po videoklicu rekla, da si bolj želi, da pridem jutri kot pojutrišnjem, zato sem ji obljubil, da se vidiva naslednji dan.
Na fotografiji: Vas Trtnik
