Juliana - Peš okoli Julijskih Alp (30)
Pogovor z ostrostrelcem na dopustu
Med nadaljevanjem spusta proti Podbrdu me je sonce spet nekoliko nadležno lizalo, vse do takrat pa hvala bogu ne, tako da je bila doza vendarle prešvohotna za ponoven razcvet izpuščajev po nogah. V Podbrdu sem se ustavil v Kava baru Hram v središču kraja tik ob cesti in naročil pico, ki mi jo je prijazna natakarica odmrznila, pa en pollitrski miks vode in jabolčnika z ledom sem si privoščil. Ura je bila približno dvanajst. Ravno pravi čas za pavzico. Med gosti bara je bil en tipo, ki včasih tudi po Gorici hara po barih in zna biti gobčen in nadležen. No, tam sem ga bil prav vesel, vesel njegove pojave, sicer zatežene hribovske face, ker sem ga v mislih povezoval z lokali na meni ljubih ulicah rodnega mesta. Sedeč pred barom sem z veseljem opazoval registrske tablice na avtomobilih, parkiranih v bližini in vozečih mimo. Saj so bile tudi še take z oznako KR, a prevladovale so tiste z napisom GO.
Pica je bila čisto ta prava, velika, da sem se nahranil “ku zagre”, pa čeprav sem med naročanjem pričakoval bolj tako, barsko “snack” piceto. Še preden sem do konca pojedel, sem z očmi izostril enega čudnega modela, ki se je bližal lokalu. Ves potetoviran in že na prvi pogled nekoliko zmeden in zdelan, na videz mojih let, a verjetno kar nekaj let mlajši, je prisedel k sosednji mizi, si prižgal cigareto in naročil veliko pivo. Po nekaj minutah tišine, ko sva se hočeš nočeš tudi malo opazovala, saj iz bara v Podbrdu ni bilo prav veliko drugega, kar bi pritegovalo pogled, me je ogovoril v angleščini. Od kod da sem, ga je zanimalo. Očitno me je imel za tujca. Ko sem mu po slovensko povedal, da sem iz Gorice, da hodim po Juliani in se počasi bližam koncu, se je sprva nasmehnil svojemu “misdžadžmentu”, potem ko sem mu postavil enako vprašanje, pa mi je povedal, da se vrača iz Herata na kratek obisk k domačim v enega od bližnjih krajev, od koder se je pobral, ko mu je po 18 letih dela v fabriki za tekočim trakom počil film in ni mogel več.
“Snajperist sem,” je rekel, ko sem ga vprašal, da kaj je pa delal v Heratu. Če je lagal, je zelo dobro lagal, ker mi je napletel celo štorijo, od začetnega posebnega selekcijskega urjenja v Litvi dalje. Da so tam zbrani tipi z vseh vetrov, da ima zdaj tri mesece dopusta, potem pa se bo morda še vrnil. Ker mu seveda nisem kar verjel in sem v enem momentu močno podvomil o zgodbi, ki mi jo je prodajal, sem ga kar direktno vprašal, kakšen je filing, ko ubiješ človeka, pa mi je začel zelo slikovito opisovati, kako je bilo prvič, pa da je treba streljati v vrat, ker če streljaš v glavo in se ta razčesne kot lubenica, te to preveč zaznamuje …
Ne vem, v tistem kratkem času, v tistih nekaj minutah, ki sva jih preživela skupaj, med klepetom, si nisem prišel prav na čisto, ali je govoril resnico ali me je samo grdo vlekel za nos in je bilo vse, kar je povedal, plod bujne fantazije. Morda je samo kje bral o tem, kakšno je življenje ostrostrelcev v Iraku, Siriji ali katerem drugem vojnem žarišču na Bližnjem vzhodu, ali pa si je morda to le močno želel postati … Ma saj v končni fazi to sploh ni bilo važno. Tudi če si je vse izmislil, pa kaj potem. Zagotovo je bil malo premaknjen, vse prej kot konvencionalen slovencelj. Kakorkoli že, ko sva se poslovila, ker je moral na avtobus, je ornk stisnil roko. Kot pravi mož. In če dobro pomislim, se skoncentriram, se še zdaj spomnim njegovih nervoznih tikov in bolnih oči, v katerih je bilo prebrati, da z njim ni vse ok, da ni pomirjen s samim sabo, da ga nekaj preganja, nekaj, kar ga bo slej ko prej ujelo in pokončalo.
Prva slika: Pogled z Vrha Bače na Podbrdo
Druga slika: Naravni spomenik ob poti
Tretja slika: Spomenik materam ob poti