Juliana - Peš okoli Julijskih Alp (3)

Trije kamenčki na grob nonota Rajkota

Pred oči se mi je, obsijan od sonca, kmalu postavil Svinjak, na katerem še nisem stal. Nekaj časa sem se njegovi izstopajoči, proti vrhu zašpičeni podobi bližal prek travnika, potem pa “adijo prjatu!”. Rumenopuščična oznaka me je usmerila pod krošnje dreves ob vznožju Rombona, njej podobne pa potem navzdol, prek regionalne ceste in vse bliže strugi šumeče reke Koritnice. Presenetljivo hitro so me noge potem prinesle navkreber do impozantne trdnjave Kluže, ki stoji tik ob še bolj veličastnih naravnih koritih prej omenjene reke. Od tam sem nadaljeval po v skalo vsekani poti in skozi nekaj deset metrov dolg predor iz prve svetovne vojne.

Svet na drugi strani predora je bil drugačen. Bolj divji in slikovit. Nadaljeval sem po enoslednici mimo zdravih, zadovoljnih dreves, iglavcev in listavcev, pod njimi pa raznolika podrast, od mahovja in skalovja, prek listovja do robide in čarobne praproti. Sem pa tja sem pretrgal kakšno nitko pajkove mreže, ki je bila kot past nategnjena prek poti, in sem pa tja se mi je odprl razkošen pogled na dolino reke Koritnice v smeri Loga pod Mangartom. Do tja me je čakala še mestoma izpostavljena, na dveh ali treh nekajmetrskih odsekih tudi z jeklenico zavarovana pot nad koriti potoka Nemčija. Potem pa po makadamski cesti, ki se dviga po dolini Možnice, navzdol in nazaj k regionalki in čez njo ter ob umetno razširjeni strugi Koritnice iz utrjenega naplavljenega materiala, ki je novembra 2000 v dolino spolzel z uničujočim zemeljskim plazom, vse do Loga, lepe vasice, ujete med proti nebu dvigajoče se gorske vrhove. Zemeljski plaz Stože, ki se je sprožil štiri kilometre višje pod Mangartom, na nadmorski višini od 1400 do 1600 metrov, ne daleč stran od Mangartske planine, je v dolino ponesel 1,5 milijona kubičnih metrov materiala. Porušil je dva mostova, uničil šest stanovanjskih in gospodarskih objektov, poškodoval še dvajset drugih poslopij in vzel sedem življenj.

Ena od manj tragičnih zanimivosti kraja je danes zaprt predor (Štoln), ki je domačinom včasih omogočal, da so se s podzemno železnico kar skozi hrib, po precej krajši poti, vozili na delo v rabeljski rudnik na italijanski strani. Med idejami, kako še obogatiti že tako pestro in raznoliko turistično ponudbo na Bovškem, sem že slišal tudi to, da bi rov ponovno odprli in skozenj na italijansko stran vodili turiste.

V Logu sem si pred barom Brunarica privoščil pavzo in se malo zaklepetal z najemnikom britanskih korenin. Najprej sem mislil, da me mulo zafrkava, ko me je pozdravil v spakedroslovenščini z angleškim naglasom, in sem mu tudi odzdravil na podoben način, a se je izkazalo, da ima res anglosaške gene, kot ljubitelj deskanja in drugih adrenalinskih športov na prostem pa se je pred leti preselili v Kobarid, ker se mu zdi dolina Soče raj na zemlji. Priložnost za najem lokala v Logu je vzel kot osebni izziv, vanj je pritegnil še nekaj prijateljev in znancev, s katerimi je skupaj ustvarjal zanimivo zgodbo. Pred nadaljevanjem poti sem mu zaželel vso srečo.

V kraju sem se ustavil tudi na pokopališču, kjer je pokopan nono Rajko. Konec šestdesetih let prejšnjega stoletja je bil, če so moje informacije točne, prvi, ki je v med vojno opustošeni vasi Strmec, nedaleč stran, kjer se je življenje ohranilo le v hiši ali dveh, kupil eno od zapuščenih bajt in jo preuredil v vikend. Sledili so mu še drugi in Strmec se je kmalu preoblikoval v vikendaško naselje, kar je še danes. Kot zaljubljenec v gore si je želel biti pokopan v tistih koncih in želja mu je bila izpolnjena. Na grobu, v katerem je pokopana tudi njegova druga žena Luciana, sem pustil tri kamenčke, ki sva jih dan prej izbrala z Nino. Rajkotu sem to na glas povedal. Pa da imam tudi še starejšega sina Natana in da smo ok, sem mu še pojasnil.

Prva slika: Po v skalo vsekani poti v bližini trdnjave Kluže

Druga slika: Na začetku poti, le nekaj korakov od konca asfalta v Bovcu

Tretja slika: Prjatu Svinjak