Juliana - Peš okoli Julijskih Alp (29)

Piše: Nace Novak Fotografije: Nace Novak

Nazaj v primorski raj

Pri Tripiču sem spal kot dojenček. 68 evrov za noč ni bilo proč vrženih. Daleč od tega. Vzmetnica oz. podloga, ki v sebi ni imela “šušt”, ampak po moderno več plasti najrazličnejših materialov, je bila vrhunska in zbudil sem se čil in pripravljen na izziv, naporen dan, ki mi ga je napovedoval vodnik. Potem ko sem se med samopostrežnim zajtrkom dobro založil z energijo, potrebno za vzpon, sem na recepciji plačal in se z receptorko – mislim, da je bila kar Tripičeva gospa – malo zaklepetal in jo, tako kot že marsikoga pred njo, povprašal o obisku na Juliani, odzivih na pot … Tudi ona mi je povedala, da je kar naval, pa tudi da so v sezoni, zaznamovani z novim koronavirusom, prevladovali domači gostje, tujcev, za katere je bila Juliana zamišljena in začrtana, pa ni bilo, čeprav so se še pred prvim valom epidemije tudi Avstralci in Novozelandci zanimali zanjo, ker so o njej poročali na National Geographicu, pa na Discoveryju …

Še pred osmo zjutraj sem bil že korajžno na poti. Ta me je iz Bohinjske Bistrice vodila proti železniški postaji, do katere smo se v otroštvu in mladosti iz Nove Gorice pozimi vozili v smučarski opravi, namenjeni na bližnje smučišče Kobla. Za nekaj trenutkov me je potegnilo skoraj štirideset let nazaj in zavohal sem vonj po sendvičih s sirom in šunko, mortadelo ali salamo, ki se je širil po vagonih, se spomnil pingo sokov v tetrapaku, okusa sladkega čaja, ki smo ga imeli s seboj v termosih, seveda pa tudi divjega slalomiranja in spustov po urejenih progah, kjer že nekaj let ni več mogoče smučati …

Malo pred postajo sem ob cesti za Soriško planino zavil levo mimo lesnopredelovalne fabrike ali žage in naprej. Na prvem ovinku me je oznaka povabila v desno na enoslednico, ki se je začela strmo vzpenjati skozi hosto. Čeprav je v vodniku pisalo, da je v zimskem času za etapo obvezna alpinistična oprema in da so potrebne izkušnje, pa tudi v dežju je vodnik odsvetoval prehod prek Vrha Bače in predlagal vožnjo z vlakom skozi predor do Podbrda, se nisem sekiral, saj je bil dan lep, res pa sem bil zelo pozoren na oznake, da ne bi katere spregledal, saj sem si zapomnil tudi opozorilo, da je treba biti ponekod previden pri izbiri prave steze za nadaljevanje v želeno smer. Kakšne pol ure po začetku hoje sem prišel v Nemški Rovt, kjer sem pri eni hiši preventivno zaprosil za malo vode. In ko sem dobil zeleno luč za to, sem se ornk nalokal s tisto iz bidona, ki sem jo vanj ujel zjutraj pred odhodom in je bila še čisto ok, potem pa bidon dopolnil do vrha.

Sledil je strm vzpon do planine Strma in naprej. Pot je bila ves čas zelo dobro označena, tako da pretirana pozornost sploh ni bila potrebna, pa tudi bojazen, da si ne bom mogel pomagati z GPS sledmi, ker naj ponekod na poti ne bi bilo telefonskega signala, je bila odveč, saj se nisem niti enkrat znašel pred dilemo, v katero smer mi je iti. Od Strme dalje ni šlo več tako strmo. Pot je bila tudi širša, makadamska cesta. Šele tik pod Vrhom Bače me je spet pričakala enoslednica. Hodil sem hitro in sedlo Vrha, 1273 metrov visoko, dosegel že dobri dve uri po štartu v Bohinjski Bistrici. Glede na opis v vodniku sem pričakoval, da bo hoje precej več.

Pred počitkom na vrhu pri koči Lovske družine Podbrdo s čudovitim razgledom na Porezen in Podbrdo v dolini in vsenaokrog me je čakala še ena preizkušnja. Še malo višje gor, sledeč mulatjeri, je iz pobočja štrlel skalnati zob, izpostavljen s treh strani. Kot nekakšen pomol se je stegoval proti praznini. Poznal sem ga iz promocijskega spota o Juliani, ki se zaključi prav z zmagoslavnim dvigom rok mladega video manekena na njem v smislu, da je pot s tem premagana. Zato me je tako mikal. In čeprav je model v videu na tisti rob malodane stekel, sem sam bolj previdno stopal. Malo sem postal na izpostavljenem mestu, fotografiral sebe in okolico, potem pa se vrnil na “terra ferma” in do lovske kočice, kjer sem si, bogatejši za še en podvig, še eno zmago, privoščil zasluženo pavzo.

Pričakoval sem še en izziv – strm spust z Vrha Bače v dolino, saj je šlo navzgor brez vsakršnih težav, a med sestopom ni bilo panike. Prvih nekaj krajših zigzagov je bilo res strmih, a niti na enem mestu zares izpostavljenih, saj so bila povsod drevesa, na katerih debla ali veje bi se lahko ujel, če bi mi slučajno zdrsnilo. Potem pa sem kmalu stopil na staro vojaško mulatjero, ki se je precej bolj zlagoma, a še vedno zigzagasto v širokih in bolj položnih okljukih spuščala proti dolini. Na Vrhu Bače je pisalo, da je do Bače pri Podbrdu 1 uro 25 minut hoje, do Podbrda pa 1 uro 55 minut. Meditativno-kontemplativno sem se spuščal po mehki zemljasto-listnato-iglasti podlagi, da je bilo prav veselje hoditi. Po eni uri sem bil v Bači pri Podbrdu, kjer se nisem ustavljal. Malo naprej sem naletel na starejšega, nizkoraslega in suhljatega moža, ki se je vzpenjal proti zaselku. Ustavil sem se in z njim malo poklepetal. Izkazalo se je, da gre za domačina, ki se je z manjšim nahrbtnikom in kartonasto škatlo manjših dimenzij z meni neznano vsebino dvigal proti domu. Možakarja sem na videz poznal. Ne samo to, enkrat sem mu nekje v spodnjem delu Soške doline ustavil, ko je štopal. V spomin se mi je zapisal po zelo intenzivnem vonju. Tudi na Primorske novice je prišel nekajkrat, skratka, naš človek. Prav lepo sva pokramljala tam v njemu domačih logih, zame pa sredi ničesar, a vendarle že na Primorskem. Ja, Vrh Bače je predstavljal mejo med Gorenjsko in Primorsko. Prihodil sem nazaj v svojo regijo. Vse bliže sem bil domu.

 

Prva slika: Izpostavljen “zob” na sedlu Vrh Bače

Druga slika: Pot v Nemški rovt

Preberi tudi

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (29)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (30)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (26)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (28)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme