Juliana - Peš okoli Julijskih Alp (24)

Ali ne mečem življenja stran na asfaltu in v betonu? 

In potem se je gozd naenkrat zredčil in pred mano se je odprla dolina, lepa kot slika. Kranjska dolina. Spustil sem se do prve koče, kjer sem se parkiral v senco. Snel sem nahrbtnik, si sezul čevlje in pomalical. Ena taka prvinska tihota, en tak mir je bil razpreden vsenaokrog, da mi je šlo kar na jok. Kar sedel sem in opazoval okolico in razmišljal, kako popolno je vse skupaj, v tisti brezzvočni in barviti lepoti.

“A sploh prav živim, tam na asfaltu in v betonu, a ne mečem življenja stran, a ne bi bilo bolj prav, če bi se preselil nekam v ,bošk‘, na deželo, kjer bi živel v sozvočju z naravo, med drevesi, skrbel za živali, obdeloval zemljo, a?” sem razmišljal v okolju, ki se mi je zdelo perfektno. Saj verjetno sem ga idealiziral, ma ni važno. In potem sem razmišljal tudi o tem, kako težko samo sem, brez gibanja. Prav prisilil sem se tam sedeti in samo biti. V miru, objet z naravo in njeno tišino ter redkimi sempatjajskimi zvoki. Nepozabno. Kranjske doline in občutkov, ki sem jih tam doživljal, ne bom nikoli pozabil. Bilo je, kot bi prišel domov. Kot da sem doma. Še se bom vrnil, pa čeprav z avtomobilom. Neka posebna energija me je zadela tam, neko posebno povezanost sem začutil. O, ti ljuba Kranjska dolina. Prekrasno je bilo.

Kranjska dolina se je na drugi strani zaključila s kolovozno povezavo na široko makadamsko cesto, po kateri sem potem hodil kar nekaj časa, z obeh strani pa visoke smreke. Promet po cesti, ki je bila očitno ena pomembnih povezav čez Pokljuko, je bil kar živ. Sem pa tja so bili ob cesti parkirani avtomobili, saj je bila sezona gobarjenja na vrhuncu. Že ves dan sem se med hojo po gozdu spraševal, ali na Pokljuki živijo medvedi, in ko sem na enem križišču videl usmerjevalno tablo za Medvedovo konto, sem dobil odgovor.

“Če obstaja Medvedova konta, verjetno imena ni dobila po tamkajšnjih svizcih,” sem zaključil, ne da bi vedel, kaj konta pravzaprav pomeni. Etapa se je počasi bližala koncu, prečil sem še planino Javornik, ki je bila tudi čudovita in precej večja, bolj prostorna in odprta od Kranjske doline, vseeno pa tam nisem zaznal tako globokih impulzov in take domačnosti, spokojnosti kot v Kranjski dolini. Nedaleč od planine Javornik sem se spustil do asfaltirane ceste in potem kmalu zavil desno proti Hotelu Šport, kjer sem imel rezervirano prenočišče. Kako neverjetno in nenavadno, že skorajda nerealno se mi je zdelo, ko sem po celodnevni hoji pretežno skozi gozd obstal pred hotelskim poslopjem. Pred njim parkirani avtomobili, pa gostje pri mizah pred lokalom, nekateri s pivom, drugi s sladoledom. Prisedel sem k eni od prostih miz, si privoščil kavo in štrudelj, užival ob tem luksuzu na svežem zraku in šele potem stopil do hotelske recepcije in naprej v lično, moderno urejeno sobo v tretjem nadstropju, kjer sem z daljincem v roki poskrbel za to, da so se na ekranu televizorja prikazali kolesarji na dirki po Franciji. Na postelji sveža posteljnina, v kopalnici čiste brisače …

Prva slika: Kranjska dolina

Druga slika: Pokljuška magistrala

Tretja slika: Planina Javornik