Juliana - Peš okoli Julijskih Alp (21)

Piše: Nace Novak Fotografije: Nace Novak

Skozi Pokljuško sotesko

Od jezera sem se poslovil po stopnicah, ki vodijo navkreber proti železniški postaji, in med vzpenjanjem sem začutil nenadno potrebo po čimprejšnjem obisku stranišča. Še dobro, da železniška postaja ni bila daleč. Kot nalašč sem med vzpenjajočo se potjo do odrešitve prejel Janin sms, da Nina “krizira”, joče in noče v šolo. Šele pred nekaj dnevi je šla prvič v prvi razred. Spomini na drame ob jutranjem odhajanju v vrtec, ki so trajale nekaj dolgih mesecev vsak dan in so se s časom sicer umirile, so bili še zelo živi. Zato ta informacija res ni bila razveseljiva, saj sem bil običajno jaz tisti, ki sem jo vozil v vrtec, in spremstvo do šole je bilo, z izjemo teh nekaj dni, ko sem bil stran, v moji domeni, tako da me je soočanje s tem čakalo ob povratku domov.

“Ma kako???” mi ni šlo v račun. In veverica, ki se je na bližnjem drevesu ravno takrat vzpenjala proti krošnji, ni bila zaradi te novice niti pol toliko prisrčna in zanimiva, kot bi bila, če ne bi prejel tistega sms-a in me ne bi tako hudo, vse huje poganjalo v smeri straniščne školjke. Ko sem na postaji končno skoraj pritekel do stranišča, se zaprl v ozek prostor, da je moral nahrbtnik pristati na konicah gojzarjev, sem od hipnega olajšanja pozabil na Nino in na šolo in na veverico in Blejsko jezero z otokom in gradom in vsem ostalim turističnim magnetovjem vred.

Pol lažji sem nadaljeval pot ob železnici in naprej do kraja Spodnje Gorje, kjer sem postal za fotko (Karavanškega) Stola, ki se mi je dan prej ves čas skrival za oblaki, tega jutra pa se je prav razkazoval v vsej svoji lepoti. Iz smeri, kamor sem bil namenjen, pa se mi je kazal vršiček Triglava, vsaj zdelo se mi je, da je bil to on. Ves čas ob cesti sem se začel vzpenjati do Zgornjih Gorij in vasi Krnice, od tam pa proti Pokljuški soteski, ki velja za najhitrejšo planinsko pot iz doline na Pokljuko. Če sem prav pošten, pred načrtovanjem poti zanjo še nisem slišal. Morda tudi zato, ker bližnji Blejski Vintgar pobere vso slavo in publiciteto. Tik pred vstopom v sotesko sem si privoščil kratko pavzo. Pozorno sem prebral informativno tablo pri vstopni točki in si malo bolj zategnil vezalke na pohodnih čevljih, saj me je tabla seznanila, da je za pot skozi sotesko priporočljiva planinska obutev. Pisalo je tudi, da v deževnih in zimskih razmerah sprehod skozi sotesko ni priporočljiv. Simboli na tabli so nakazovali nevarnost zdrsa, strmo vzpenjanje in možnost krušenja skal. Že v vodniku po poti, ki sem ga imel kot aplikacijo naloženega na telefonu, je bilo opozorilo, da je pot skozi sotesko mestoma strma in ozka in da velja biti ob deževnem vremenu še posebej previden. Čeprav so bila tla suha, sem bil kar malo zategnjen, ker se mi ni sanjalo, kaj me pravzaprav čaka.

Steza, na katero sem stopil, nekakšen preplet drevesnih korenin in skalovja, me je vodila skozi zeleni svet bujnega in raznolikega rastja v večni in pretežno vlažni senci pod gostimi krošnjami visokih dreves. Ambient je bil tako mistično pravljičen, da me ne bi tako močno presenetilo, če bi mimo primarširalo Sneguljčičinih sedem palčkov ali bi se srečal z izgubljenima Jankom in Metko oz. za kakšno skalo presenetil Bambija. Ob vsakem vdihu sem lahko čutil zdravilnost tamkajšnjega zraka. Pot se je počasi postavljala navkreber in svet okoli mene se je vse bolj ožal v ujetost med mogočne pokončne kamnite stene. Do Pokljuške luknje, srčike ali vrhunca Pokljuške soteske, je bilo, kot je pisalo na informativni tabli, 20 minut hoje. Pot je vodila naravnost skozi največjo odprtino, v kamniti steni naokrog pa je bilo še nekaj manjših zevajočih žrel. Skozi nekatera od njih je sonce pošiljalo svoje žarke, da je bilo vse skupaj še bolj veličastno in dih jemajoče. Šele nad luknjo je bil krajši, nekoliko bolj izpostavljen odsek poti, a nič hujšega. Ob mokri podlagi bi znalo biti morda res nekoliko zoprno, saj bi zdrs pomenil padec nekam daleč dol čez steno, tako pa je šlo tudi tam čez brez težav. Pričakoval sem še kakšen izziv, težji prehod, a je bilo to vse. Okolica se je kmalu spet zravnala in z vseh strani so me obdala drevesa. Bil sem na Pokljuki. Ta visoka kraška planota v Julijskih Alpah sega 20 kilometrov v dolžino in skoraj toliko v širino in predstavlja največjo zaokroženo z gozdom poraščeno površino v Triglavskem narodnem parku. Gozd, ki se razprostira na približno 6300 hektarjih, se dviga od 1000 do 1400 metrov visoko. V njem prevladujejo smrekova drevesa, ki predstavljajo kar 97 odstotkov vseh.

 

Prva slika: Skozi Pokljuško sotesko

Druga slika: Skozi Pokljuško luknjo

Preberi tudi

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (29)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (41)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (35)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (42)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme