Juliana - Peš okoli Julijskih Alp (20)

Piše: Nace Novak Fotografije: Nace Novak

Kdaj so se ta leta splazila mimo?

Central hostel Bled sem naslednji dan zapustil že kmalu po sedmih zjutraj in se počasi spustil ob cesti v smeri jezera. Prometa še ni bilo veliko. Na drugi strani ceste sta vzporedno hodila dva mlajša “backpackerja”, fant in punca, očitno zaljubljena. Ker sem tudi sam vse, kar sem potreboval, tovoril na hrbtu, smo se drug drugemu kar prek ceste nasmehnili. S tem smo si dali vedeti, da začasno pripadamo isti kasti, enakemu plemenu popotnikov, pa čeprav sem imel sam poleg ruzaka na hrbtu še skoraj trideset let več od njiju.

“Kdaj so se ta leta splazila mimo? Tako hitro je šlo. Pod kožo se počutim še vedno mladostnega in nezrelega, še vedno mi v možganih bliskajo nore in neumne ideje, iz ogledala pa me potem vsakič znova preseneti odsev obraza, na katerem ni več zaznati mladosti,” sem razmišljal, ko sem bil vse bliže jezeru, onadva pa sta se ustavila pri informativni tabli in začela z zanimanjem prebirati njeno vsebino. Za dalj kot le trenutek sem jima zavidal mladost in osebnozgodovinsko nepopisanost, dogodivščine, ki sta jih imela še pred seboj pri nas, na obisku v Sloveniji, ker sta bila že na prvi pogled več kot očitno tujca, pa tudi naprej, kasneje v življenju, če bosta ostala skupaj ali bosta šla narazen in našla druge partnerje, sopotnike skozi to zgodbo, ki ji pravimo življenje in se odvija vse prehitro, iz leta v leto bolj hitro.

Na vodi se je lahno pozibavalo nekaj za Blejsko jezero značilnih čolničev za prevoz turistov, ki “slišijo na ime” pletna. Kot da bi pričakoval ne vem kaj, sem tam za nekaj militrenutkov obstal, potem pa, ko se ni zgodilo nič, sem povlekel iz žepa telefon in naredil nekaj fotografij, za katere sem že v štartu vedel, da ne bodo nič posebnega, ker svetloba ni bila prava, kader pa niti. Šlo je bolj zato, da sem se izvlekel iz neprijetne zagate ničevosti, ki je grozila, da me bo povlekla vase, da me bo posrkala tam na obali jezera, če bi ji ostal kar tako brez obrambe še naprej izpostavljen. Potem sem zakorakal po urejeni pešpoti le nekaj metrov od jezera, sprva asfaltirani, potem drobnozrnato makadamski, pa spet asfaltni … Vrtnarji pred hotelskimi kompleksi so bili že v elementu in drugi hotelski uslužbenci ter zaposleni v prebujajočih se restavracijah tudi, a gostov še ni bilo. Ti so večinoma še spali. Le redki jutranji tekači in sprehajalci, taki, ki jih je najbrž preganjala nespečnost ali kaj drugega, so bili že zunaj. Prevladovali pa so sprehajalci psov, ki so izkoriščali jutranjo neprometnost sprehajališča, saj postaja kasneje vse bolj gužvasto, s tem pa njihovi štirinožni ljubljenčki deležni vse več neprijaznih pogledov tistih, ki ne razumejo te človeško-pasje naveze in jim psi predstavljajo le žival, nekaj manjvrednega, manj razvitega, nekaj, kar je umazano in ni sposobno čustvovanja.

Okolica je bila urejena “v nulo”, in čeprav imam raje naravni red divjega okolja, moram priznati, da mi je tudi ob vseh tistih pristriženih grmičkih in hortikulturno oblikovanih gredicah zaigralo srce. Kičasto je bilo, a vseeno lepo. Nad menoj se je začel počasi dvigati Blejski grad, kjer, hej, še nisem bil. Na Bledu sem bil že velikokrat, a nikoli na gradu. Vedno je bilo treba videti, obiskati kaj drugega. In tudi ob tej priložnosti me je gnalo naprej, tako da ostaja vzpon do Blejskega gradu za kakšno drugo priložnost. Pri mestnem kopališču, ki je bilo še zaprto, me je prijetno presenetila informacija, premikajoča se na digitalnem displejčku, da ima voda v jezeru 21 stopinj Celzija.

“Pri taki temperaturi bi bilo zdaj prav super malo zaplavati,” sem pomislil in kasneje, pri javnem kopališču tik pod železniško postajo, idealnem kopališču za vse, ki se poleti na Bled pripeljejo z vlakom, tudi zagledal v vodi prvo glavo. Za moment sem ji zavidal, tako kot sem tik pred jezerom tistemu mlademu nahrbtnikarskemu paru. Vedel sem, da se bodo tisti glavi čez dan pridružile še mnoge druge, da bo s spreminjanjem jutra v dopoldan in dan kopalcev vse več, pa tudi, da se bom v Blejskem jezeru zagotovo še kopal, a da trenutek ni pravi, da sem zavezan korakom, hoji, napredovanju brez nepotrebnih postankov.

Na fotografiji: Jutro na Bledu

Preberi tudi

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (37)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (42)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (29)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (35)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme