Juliana - Peš okoli Julijskih Alp (2)
Začelo se je v Bovcu
Dan prej sem v Bovcu začel hojo po daljinski pohodniški poti Juliana Trail. Gre za približno 270 kilometrov dolgo pot, ki obkroži Julijske Alpe in na kateri pohodnika čaka okrog sedem tisoč višinskih metrov klancev in približno toliko spustov. Prva od šestnajstih dobro označenih in opisanih etap se uradno sicer začne v Kranjski Gori. In gre v smeri Mojstrana – Jesenice – Begunje na Gorenjskem – Bled – Goreljek na Pokljuki – Stara Fužina – Bohinjska Bistrica – Podbrdo – Grahovo ob Bači – Most na Soči – Tolmin – Kobarid – Bovec – Log pod Mangartom – Trbiž – Kranjska Gora. A sem potek poti prikrojil tako, da mi je najbolj ustrezalo. Ker sem odsek med Bovcem in Mostom na Soči prehodil, še preden je bila Juliana zasnovana – s sinom sva ob Soči po Juliani zelo podobni, deloma tudi povsem isti trasi hodila pred nekaj leti na poti od izvira Soče v Trenti do Nove Gorice –, sem ta del štel za že obkljukanega. Zato sem si za štartno točko postavil Bovec, končno pa, v smeri urnega kazalca, na Mostu na Soči, ki je z vlakom le pol ure oddaljen od Nove Gorice, kjer živim.
Ideja o Juliani, ki so jo uradno odprli le slabo leto, preden sem stopil nanjo, oktobra 2019, je padla tik pred zdajci, saj sem za začetek jeseni sprva načrtoval kolesarsko potepanje. Zato sem že od zgodnje pomladi naprej pridno nabiral kolesarske kilometre, potem pa nekega dne, kar naenkrat, kot strela z jasnega, sprememba plana. Ne znam natančno pojasniti, zakaj, a deloma je bil zagotovo kriv tudi novi koronavirus, ki je že spet stiskal, omejeval gibanje in skrbel za vsesplošno tesnobno vzdušje. Do že napovedanega in dogovorjenega štirinajstdnevnega dopusta je manjkalo le še kakšnih deset dni, tako da mi za priprave ni ostalo veliko časa. Le nekajkrat sem šel po službi na krajši sprehod s polnim nahrbtnikom in v pohodnih čevljih, preostali prosti čas pa sem porabil za logistiko. Za pripravo opreme, študiranje trase in najbolj optimalno načrtovanje etap, saj v času, ki sem ga imel na voljo, 230 kilometrov dolgega dela krožne poti ne bi mogel prehoditi, če bi se držal predlaganih etap, kot so si jih zamislili načrtovalci poti.
Moja Juliana, ljubkovalno Džuli, se je začela z jutranjim avtobusnim prevozom do Bovca. Tam sem v okrepčevalnici ob cesti pobasal sirov burek in jogurt, po pogovoru s prodajalcem pa mi je ta za na pot velikodušno šenkal eno baklavo. Ma kam z baklavo, resda v plastični embalažici, a vseeno plavajočo v sladkem olju? V ruzak? Nak! Ni bilo druge kot pojesti jo, kar tam. Takoj. In tako je bilo.
“Čudovit dan ste si izbrali za začetek poti,” je bila pristno navdušena uslužbenka v turistično-informacijskem centru v središču kraja, kjer sem se malo pozanimal o tem, kako je z obiskom poti, in izvedel, da so po Juliani v sezoni, ki jo je zaznamoval covid-19, hodili predvsem slovenski pohodniki. In to kar množično. Tujcev je bilo, logično, precej manj, čeprav je bila pot zasnovana prvenstveno zato, da bi nase in s tem v Slovenijo privabila turiste oziroma pohodnike od drugod in jim predstavila še kaj drugega kot Ljubljano, Bled, Bohinj, Postojnsko jamo in Piran ter jih tako pri nas zadržala tudi dalj časa.
Sonce je res dobro žgalo dol z neba, okrašenega z le nekaj prijaznimi oblački, da je bilo že kar malo kičasto. V kraju pod Kaninom, na katerega me vežejo lepi spomini iz otroštva in mladosti, nekaj let pa sem ga kot dopisnik POP TV in kasneje STA za severno Primorsko tudi službeno “pokrival” in bil v vlogi novinarja pogosto tam, še pred velikonočnim potresom leta 1998 in tudi kasneje, sem srečal nekaj znancev in z vsakim izmenjal par besed. Vseeno pa sem bil že nekaj minut čez deveto zjutraj izven naselja. Asfalta je bilo konec. Ostal sem sam. Objela me je narava in duši se je nasmeh razširil do ušes.
Na sliki: Usmerjevalne table za pohodnike v Bovcu, med njimi tudi tista za Juliana Trail proti Logu pod Mangartom
