Juliana - Peš okoli Julijskih Alp (17)

Piše: Nace Novak Fotografije: Nace Novak

Na Gorenjskem, a kot na Caminu

Pri odcepu za Lipce me je neprijetno presenetila opozorilna tabla, ki je obveščala, da zaradi del na cesti ta skozi kraj ni prevozna in da gre obvoz naprej po precej prometni regionalki, ob kateri sem hodil in se do takrat dušil v izpušnih plinih in mi ni bilo preveč všeč.

“Ta je pa lepa,” sem pomislil in čelo se mi je nagubalo ob dilemi, kaj narediti. Če bi bil na poti z avtomobilom, ne bi imel pomislekov. Upošteval bi obvestilo in se podal v smeri obvoza, kamor je nakazovala puščica. Pri pešačenju pa je to drugače. Metri in kilometri se precej bolj vlečejo, kot če potuješ z vozilom, ki ne gre na nožni pogon. Ker nisem vedel, kje bi se lahko ponovno priključil na originalno pot, in ker greš peš lahko čez marsikatero oviro, ki je za avto ali motor nepremagljiva, sem ostal zvest označeni poti. Z zelo prometne ceste sem tako skrenil na ožjo ulico, kjer je bil zrak že po nekaj metrih hoje bistveno boljši, hrupa in živčnega šviganja mimo v obe strani pa tudi ni bilo več. Odločen sem bil, da ustavim prvi avtomobil in povprašam, ali je peš mogoče mimo del na cesti. Kmalu je mimo pripeljal poštarski avto. Šoferju sem dal z roko vedeti, naj ustavi. Poštar za volanom mi je potrdil, da peš ne bom imel težav. Zahvalil sem se mu in z naenkrat odgubanim čelom nadaljeval hojo.

Na koncu naselja sem se res brez vsakršnih težav sprehodil mimo delavcev in delovnih strojev, ki so se v bližini čudovite lipe (od tod očitno ime kraja, saj ni bila osamljena, a vseeno najlepša) ukvarjali s cesto. Med razkopavanjem cestišča so odstranili tudi cestne znake ob njem, z njimi pa tudi oznako Juliane na katerem od znakov, tako da nisem vedel, katera od dveh poti, ki sta se mi ponujali na izbiro, je prava. Malo sem se lovil, hodil nekaj minut po širši cesti, ki se je dvigala desno navzgor, se potem vrnil in nadaljeval še nekaj sto metrov v drugo smer, levo navzdol proti Savi. Ker ne v prvi ne v drugi varianti v bližini poti nisem naletel na oznako, sem se po pomoč zatekel k telefonu. GPS sledi so potrdile, da je bila prava prva pot, ki sem jo izbral instinktivno. Na celotni poti sem si še nekajkrat, ko sem bil v resni dilemi, pomagal s telefonom, prav velikokrat pa ne, saj zaradi dobre označenosti to ni bilo potrebno. Tam, kjer je bilo, pa je bila GPS pomoč vsekakor zelo dobrodošla in koristna.

Pred seboj sem imel še veliko hoje, saj je bil cilj dvojne etape Bled. Že od Kranjske Gore naprej sem v mislih preigraval različne variante za nadaljevanje poti od železarskega mesta, saj se mi je zdela v originalu začrtana tretja etapa od Jesenic do Begunj na Gorenjskem prekratka. No, z veseljem bi si vzel en dan bolj ležerne hoje, a če naj bi uresničil zastavljeni cilj – v devetih oziroma desetih dneh prehoditi trinajst etap od Bovca do Mosta na Soči – sem moral kakšno etapo tudi podaljšati oziroma kje združiti dve v eno. In pretežno ravninski etapi Jesenice–Begunje in Begunje–Bled, skupaj dolgi 32 kilometrov, sta bili primerni za to. Ob koncu dneva se je izkazalo, da je bila največja ovira na poti pripekajoče sonce, ki me je več ur neusmiljeno žgalo z neba.

Ko sem kmalu po Lipcah prečkal gorenjsko avtocesto in se za tistih nekaj sekund na nadvozu znašel v neznosnem hrupu mimobrzečih avtomobilov, nisem tistim, ki so sedeli v njih, niti najmanj zavidal. Pred seboj sem videl prostrana polja in zelenje, ki me je čakalo. Počutil sem se odlično. Vse je bilo tako, kot je moralo biti. Ničesar nisem pogrešal. Kar sem potreboval, sem imel s seboj v nahrbtniku. In nisem potreboval veliko. Popolnoma sem se poistovetil z vlogo pohodnika in v njej užival, da bolj ne bi mogel. Kar smejalo se mi je. Od radosti bivanja, od vse tiste lepote, ki me je obdajala in sem jo videl in za katero sem vedel, da je, če ne bi bil tam peš in če ne bi hodil že četrti dan, sploh ne bi opazil. Čudovito se mi je zdelo hoditi tam, na odseku od Blejske Dobrave proti Žirovnici. Med polji in redkimi posameznimi drevesi vijugajoča pot me je na trenutke spomnila na španski Camino.

 

Prva slika: Vijugajoča makadamska pot proti Žirovnici, podobno kot na španskem Caminu

Druga slika: Peš čez gorenjsko avtocesto, kjer nisem ljudem v avtomobilih prav nič zavidal

Preberi tudi

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (26)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (27)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (30)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (29)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme