Juliana - Peš okoli Julijskih Alp (15)

Piše: Nace Novak Fotografije: Nace Novak

Stara rudna pot in Klub zlata ribica 

Med zapuščanjem Planine pod Golico je začelo spet deževati, a ko sem zavil levo na Staro rudno pot, ki se je strmo spuščala proti Jesenicam, me to sploh ni motilo, saj sem hodil pod močno okošatenimi krošnjami dreves. Na najbolj strmem predelu je bilo v kamniti podlagi dobro videti sledi, tako imenovane “glajže” oziroma kolesnice. V tla so jih vtisnili težki, z rudo naloženi vozovi, imenovani žlajfi, s katerih so furmani tam odstranili zadnja kolesa, da so tako počasneje “žlajfali” proti dolini. 400 let so na tak način vozili rudo iz rudnikov v Savskih jamah na območju Planine pod Golico do fužinarskega naselja Stara Sava, ki je danes del Jesenic.

Sem pa tja je spet zadišalo po divjadi, da sem preventivno požvižgaval. Tik nad Jesenicami, ki sem jih že videl in slišal pod seboj, sem sledil nagonu in izbral najhitrejšo pot v urbano okolje. Ta me je iz hoste zvabila nekoliko prej od originalne Juliane, tako da sem prišel na Cesto maršala Tita še pred železniško postajo, potem pa vzdolž nje s pomočjo vklopljene navigacije na telefonu do prenočišča, rezerviranega v Klubu zlata ribica. Ker ni bilo tam nikogar, ki bi me sprejel, sem poklical po telefonu in izvedel, da pride “študentka” čez pol ure. Zato sem se sprehodil nekaj sto metrov nazaj po že prehojeni poti do pekarne Karavanke 2, kjer sem si privoščil sirov burek, pollitrski jogurt in espresso. Med konzumiranjem naštetega sem opazoval urbani pridih Jesenic, kjer so vsi nekam hiteli. Ja, tempo je bil precej drugačen od tistega, ki je zaznamoval dogajanje med hojo v minulih dneh.

Ko sem le prišel do svoje sobe, se je ta kmalu spremenila v sušilnico mokrih oblačil in opranega perila, pri čemer sem si pomagal tudi s sušilcem za lase, ki je bil, tako kot televizor, del opreme v sobi. Kar nekaj časa sem namenil rokovanju s fenom, sicer se vse cunje do jutra v kletni sobi brez naravne svetlobe zagotovo ne bi posušile. Na Jesenicah sem šel tudi v trgovino, saj je bilo treba dopolniti zalogo energijskih tablic, zvečer pa se mi je v piceriji in mehiški restavraciji zgodilo, da si z menijem, ki je bil napisan z nekoliko manjšimi črkami, svetloba pa je bila bolj slaba, nisem mogel pomagati. Očala za branje, ki sem jih tokrat prvič v življenju vzel s sabo na pot, sem pozabil v prenočišču, ker mi še ni prišlo v kri, da jih moram jemati s sabo na teren. In sem moral z jedilnim listom potem v najbolj osvetljen kot restavracije, da sem stoje pod lučjo kaj videl in izbral pico s pravim nadevom. Poleg očal sem prvič na pot vzel tudi kremo za sklepe in mišice, s katero sem si vsak dan pred začetkom hoje in po tuširanju ob zaključku etape namazal kolena. Preventivno, da ne bi škripala in se pritoževala. “Tako je pač življenje,” bi tudi v tem primeru oziroma o prvih, a očitnih znakih staranja rekel moj Natan.

Prva slika: Žlajfi (odtisi težkih voz) v tleh na Stari rudni proti proti Jesenicam)

Druga slika: Sestop v Jesenice

Tretja slika: Cesta Maršala Tita na Jesenicah

Četrta slika: Jogurt in burek – pohodniška malica v pekarni Karavasnke 2 na Jesenicah

Preberi tudi

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (27)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (30)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (28)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Juliana – Peš okoli Julijskih Alp (29)

Juliana - Peš okoli Julijskih Alp

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme