Juliana - Peš okoli Julijskih Alp (13)
Dlake pokonci na Robičevem ovinku
Sledili sta dobri dve uri vzpenjanja skozi pomirjujoče naravno okolje. Z obeh strani dokaj široke ceste ves čas bujno zelenje in gozd. Pot me je vodila mimo živine na pašnikih, redkih kmetij, nekaj gospodarskih poslopij, osamljenih koč in vikendov. Res brzinsko sem pridobival višinske metre in vmes je malo padalo, pa nehalo, pa spet padalo. Po nebu so pluli oblaki in kljub ne najlepšemu vremenu sem užival v hoji, samoti, odmaknjenosti od vsega in vseh. Sem pa tja je zadišalo po divjačini in sem malo zažvižgal, za vsak slučaj, da ne bi za katerim od ovinkov presenetil kakšne divje prašičje beštije. Po poti, ki je bila mestoma označena le z rumeno piko, je vodila tudi Slovenska turnokolesarska pot. Kar se označenosti Juliane tiče, velja morda na tem mestu izpostaviti, da oznak ni preveč, ampak so le tam, kjer je to res nujno potrebno. V vodniku in mobilni aplikaciji tudi piše, kje se pot ujema s katero drugo in je treba zato slediti tistim oznakam. Pametno. V Mojstrani sem si minuli večer na telefon naložil še GPS sledi po poti, kar sem na terenu testiral. Delovalo je.
Najvišjo točko etape sem dosegel pri Rogarjevem rovtu, 1235 metrov visoko, kjer sem si privoščil krajšo pavzo. Od tam naprej je šlo potem navzdol, in če me je še malo prej med vzpenjanjem nekoliko kuhalo pod dežnim pončem, sem bil med sestopanjem vse bolj zadovoljen nad preudarnostjo, ki mi je zjutraj velela obleči se, kot sem se oblekel. Večslojno in dovolj toplo. Med izgubljanjem nadmorske višine, ki mu ni bilo konca, sem se na enem ovinku ustavil, da bi sprostil pritisk v mehurju. Ob poti sem zagledal manjše kamnito obeležje in takoj sem pomislil, da je tam nekdo preminil, nehal živeti. Ko sem prebral črke, ime in priimek, pa me je streslo. “Jure Robič 1965–2010” je pisalo. In zraven je bil stiliziran, iz kovanega železa narejen kip kolesarja. Kar zmrazilo me je.
“Tu je torej ,legenda‘ zaključil svoje življenje. Tip, ki je petkrat zmagal na dirki prek Amerike (RAAM), najtežji kolesarski preizkušnji na svetu. Na tem ovinku se je usodno srečal z avtomobilom in v trenutku je bilo vsega konec. Tu, v tej vukojebini, nekje med Rogarjevim in Plavškim rovtom,” sem pomislil in dlake so mi stale pokonci, kot bi bil priključen na elektriko. To spoznanje, ki je bilo povsem nepričakovano, saj se mi ni sanjalo, da me bo Džuli peljala mimo točke, kjer je ugasnil Robič, ki sem ga zelo cenil, me je res pretreslo. Kar nekaj časa sem samo stal tam v poklon enemu največjih vzdržljivostnih kolesarskih talentov vseh časov, potem pa vendarle nadaljeval pot, ne da bi se olajšal. To sem naredil nekaj ovinkov naprej, ko me je začelo spet tiščati.
Prva slika: Pogled nazaj na Mojstrano
Druga slika: Obeležje Juretu Robiču, enemu najboljših ultrakolesarjev ever na svetu
