Juliana - Peš okoli Julijskih Alp (12)

Kujavo vreme v kraju olimpijcev

V Mojstrani je zjutraj deževalo. To sem začutil, še preden sem vstal in stopil do okna. Zgodaj je bilo še. Kar ornk je nalivalo, zato se mi ni nikamor mudilo. Še za nekaj časa sem se zavlekel v posteljo, potem pa le stopil do kopalnice in se kasneje svež in prebujen, a v tempu lenivca po stopnicah spustil v pritličje, kjer sem si v baru za zajtrk privoščil espresso in tortico. V lokalu je bila kar gneča. Med gosti so prevladovali taki, ki jih je deževje osrečilo, saj bi bili sicer s traktorji na njivah ali v gozdu oziroma pri kakšnih drugih opravilih na prostem, tako pa so si lahko privoščili čik in kavo in klepet, marsikdo pa tudi že jutranje pivce za živce. Več kot očitno sem bil edini, ki dežja nisem bil najbolj vesel, saj je ozračje okrog sosednjih miz vibriralo od pozitivne energije in dobrega vzdušja. Presenetilo me je, koliko ljudi je kadilo, in to tam, v Mojstrani, zibelki slovenskega planinstva in alpinizma, kjer bi pričakoval na zdravo življenje prisegajoče športnike. Res je sicer, da se nasprotja lahko privlačijo. Tudi sam sem se, v mlajših letih, ko sem še kadil, na vsakem osvojenem vrhu, peš ali s kolesom, najprej nagradil s cigareto. In bolj zaguljen, kot je bil vrh, bolj strm, kot je bil klanec, z večjim veseljem sem na cilju vlekel cigaretni dim v pljuča.

Ko me je začelo že malo žuliti v rit od sedenja, sem se pobral nazaj gor v sobo, kjer sem počasi spravil vso robo v nahrbtnik. Dovolj dolgo sem zavlačeval, da takrat, ko sem zapustil hostel Jozl, ni več deževalo. Vseeno sem imel na sebi dežni pončo. Za vsak slučaj. Glede na barve in množino zabuhlih oblakov na nebu sem pričakoval, da me bo med hojo še pralo, da dež še ni rekel zadnje. In res je bilo tako.

Mojstrana je bila glede na vreme in še vedno relativno zgodnjo uro prazna. Prometa skoraj nobenega. Med hojo sem srečal le dva ali tri starejše ljudi, upokojence, s katerimi sem se ob odsotnosti ostalega življa pozdravil, kot da se poznamo od nekdaj oziroma kot se pozdravijo ljudje tam, kjer redko srečajo še koga svoje vrste. Ena od zanimivosti kraja z le nekaj več kot tisoč prebivalci je tudi Trg olimpijcev, posvečen kar 20 domačinom in domačinki, ki so se udeležili olimpijskih iger. Vsi zimskih, seveda. Slovenijo in še prej Jugoslavijo so zastopali v smučarskih skokih, smučarskem teku, alpskem smučanju in hokeju.

Kmalu po prečkanju Save Dolinke in ceste regionalke sem se začel vzpenjati proti kraju Dovje. Za trenutek ali dva sem postal pri spomeniku Jakobu Aljažu, zazrtemu gor proti Triglavu in okoliškim vršacem, ki jih je sicer zakrivalo oblačno nebo, tako da z Jakobom nad Mojstrano nisva videla prav nič drugega od goste, proti tlom pritiskajoče sivine. Kip so postavili leta 1989 ob 100-letnici Aljaževega prihoda na Dovje, kjer je kot župnik delal vse do smrti leta 1927. Danes je najbolj znan po stolpu, ki nosi njegovo ime in stoji na špici naše najvišje gore, oziroma po tem, da je leta 1895 od občine Dovje odkupil zemljišče na vrhu Triglava. Tako je v času rivalstva med slovenskimi in nemškimi planinci v Julijskih Alpah Triglav ostal slovenski. Sicer pa mu gredo zasluge za marsikatero planinsko kočo in pot, kot skladatelj pa je uglasbil tudi napev Oj, Triglav moj dom.

Po kratkem druženju s kipom sem nadaljeval hojo vse bolj navkreber. V rdeče-oranžni pelerini in ves čas sam. Tudi na Dovjem nikjer nikogar. Občutek je bil, kot da se je nekaj zgodilo, nekaj strašnega, apokaliptičnega, a sam o tem nič ne vem. Pa čeprav sem vedel, da ni tako, ker je po regionalki promet normalno tekel. Po navodilih sem se ves čas držal desno in upoštevajoč oznake kmalu prišel do zadnjih hiš vrh vasi pod Karavankami, kjer se je asfaltna podlaga spremenila v makadamsko.

Prva slika: Trg olimpijcev v Mojstrani

Druga slika: Kovane mačke na mostu čez Savo v Mojstrani

Tretja slika: Kip Jakoba Aljaža, zazrtega gor proti Triglavu