Juliana - Peš okoli Julijskih Alp (11)
V zibelki slovenskega alpinizma
Ko sem nekaj sto korakov naprej prečkal Savo in se znašel v Mojstrani, na zaključku tretje etape, rumene tablice, ki naj bi me popeljala za zadnjimi hišami v vasi in pod strmim pobočjem Grančišča, ni bilo zaznati, ali pa sem jo, kar je manj verjetno, spregledal. Zato sem jo skozi kraj ubral kar po občutku. Šele tri popoldne je bila ura, pa sem bil že na cilju. Do hostla Jozl, kjer sem rezerviral prenočišče, me je čakalo le še nekaj minut hoje. Z zanimanjem sem opazoval imena ulic à la Triglavska ulica, pa Ulica Jakoba Aljaža in kraj na sploh, saj velja skupaj z bližnjim Dovjem za zibelko slovenskega alpinizma in pomembno izhodišče za planinske ture v Julijske Alpe. Zato so v Mojstrani, na vhodu v dolino Vrata, ki se zaključi s tisoč metrov visoko severno Triglavsko steno, pred leti postavili Slovenski planinski muzej. Hostel Jozl stoji tik ob njem.
Mlada hostelirka Barbara me je pospremila v skupinsko sobo v prvem nadstropju, kjer ni bilo nobenega drugega gosta. Ko sem se namestil in uredil, stuširal in preoblekel, sem šel dol v bar na eno kavo in tortico, potem pa sem se sprehodil do bližnjega planinskega muzeja, da bi si ga ogledal. A so mi zaposleni prijazno odsvetovali obisk, saj je za polnovredno doživetje vsega predstavljenega in razstavljenega potrebna ura in pol, ob petih popoldne pa je muzej zapiral vrata. Do zaprtja me je ločilo le še dobre pol ure, tako da sem upošteval nasvet in si obisk prihranil za kakšno drugo priložnost, ko bomo tja prišli vsi skupaj, v družinski navezi. Po pravici mi je kar malo odleglo, saj po nekajurni hoji z množico vtisov iz narave nisem bil najbolj dovzeten za sprejemanje novih impulzov. V muzej sem se odpravil, ker se mi je zdelo prav, da ga obiščem. Ker je bil ob poti. Še bodo priložnosti, brez skrbi. Namesto muzeja sem si potem na hitro ogledal maketo bivaka v naravni velikosti, ki stoji ob njem, pa tudi razstavo gorskih fotografij na panojih pred muzejsko stavbo moderne oblike. Z zanimanjem sem spremljal tudi napredovanje dveh pik, roza in strupeno zelene, ki sta se pomikali po ferati na bližnji vzpetini Grančišče. Pikici sta bila alpinista, ki sta jo rinila navkreber po z jeklenico zavarovani plezalni poti.
Zvečer se je vendarle ulilo, tako da me je na poti do bližnje picerije malo pralo dol z neba, a ni bilo panike, sploh pa ni bilo daleč. Po dveh dneh z bolj švoh večerjama, in ker sem na tretji etapi ostal brez načrtovanega toplega obroka, sem si privoščil eno konkretno pico, pa še velik solatni krožnik zraven. Med večerjanjem v družbi s samim sabo me je po dveh dneh hoje v svetu vseh tistih kolesarjev, pretežno družinskih kolesarskih navez, in kot že tolikokrat pred tem na podobnih solo avanturah, povleklo v razmišljanje o tem, zakaj se grem, kar se grem, zakaj se na tovrstne podvige odpravim praviloma sam, zakaj dobršen del dopustniških dni, ki so mi na voljo vsako leto, porabim za svoje egotripaške pobege v samoto. V tistem momentu bi imel svoje najbližje najraje ob sebi. Stisnil bi jih, pogrešal sem jih, a po drugi strani sem vedel, da bi bilo z logističnega, vzdržljivostnega in še kakšnega vidika neizvedljivo odpraviti se na tako pot v družinskem paketu. Pa tudi sicer je vsekakor res, da sem po vsakem takem kratkem, nekajdnevnem umiku v samoto, po vsakem takem izzivu, boljši oče in partner, boljši človek, ko se vrnem domov, ko izpolnim cilj, ki sem si ga zastavil, ko premislim, kar imam premisliti, ko se razstavim in ponovno sestavim, prečistim, znorim, če hočeš.
Prva slika: Ulica Jakoba Aljaža v Mojstrani
Druga slika: Slovenski planinski muzej v Mojstrani
