Juliana - Peš okoli Julijskih Alp (10)

A je sploh kje kaj odprtega?

Spust je kar trajal, kakšnega prometa pa po cesti ni bilo. Le dva ali trije avti so šli mimo in en gorski tekač, ki se je z dolgimi koraki vračal v dolino. Iz Kampa Špik na ravnini spodaj je bilo slišati zvoke človeške prisotnosti. Cesta me je po dobre pol ure spuščanja pripeljala v Gozd – Martuljek. Pričakoval sem, da bo v kraju ob poti kakšen lokal, kjer bi se rade volje ustavil, a ker ni bilo nobenega, sem nadaljeval hojo, prepričan, da bom slej ko prej naletel na kaj odprtega. Kamp Špik je bil vendarle nekoliko stran od moje pohodniške trase, da bi zavijal tja, zato sem hodil naprej do kolesarske steze proti Mojstrani. Ko sem jo pri mostu čez Savo dosegel, sem se vseeno ustavil za kratko pavzico. Na hitro sem pojedel energijsko tablico in ji predhodno naredil pot z nekaj globokimi “žluki” isostarja in navadne vode. Vsak dan sem se na pot odpravil z litrom isostarja in litrom vode v dveh bidonih. Po potrebi sem potem med potjo, kjer je bilo to mogoče, vanju dolival vodo. Tam pri mostu sem se tudi malo zaklepetal. Z eno sosedo, no, mlajšo žensko, ki je živela v sosednjem bloku v Novi Gorici, kjer ima še vedno starše, sama pa se je odselila. Andreja ji je ime, in s fantom sta prišla za vikend v Kamp Špik pokoristit turistična vavčerja. S kolesom sta se ravno vračala iz kranjskogorske smeri, kamor sta odpedalirala zjutraj. Vremena in vtisov nista mogla prehvaliti. Vesel sem bil zanju, po klepetu pa sem tudi z dodatno dozo energije zaradi srečanja z znanim obrazom nadaljeval svojo misijo.

Na kolesarski stezi od Gozda – Martuljka do Mojstrane je bilo bistveno manj kolesarjev, kot sem jih srečeval v okolici Kranjske Gore in od tam do Trbiža. Resda je bila tudi ura kosila, a vseeno je bilo očitno, da je ta del kolesarske poti za nedeljsko družinsko kolesarjenje manj zanimiv (ali že nekoliko preveč oddaljen od Kranjske Gore) in zato ne tako obljuden. Ker sem imel v spominu, da sta na tem odseku poti do Mojstrane ob stezi vsaj dve okrepčevalnici, sem še vedno računal na daljši postanek, kakšen topel obrok in pijačo pred prihodom na etapni cilj, pa se je obrnilo drugače. Še kar nekaj ravninske hoje je preteklo, preden sem prišel do točke, kjer sva se z Natanom pred leti ustavila pri okrepčevalnici, opremljeni tudi z otroškimi igrali in trampolinom. Na tleh je bilo še vedno videti rumenkasto okroglino, kjer ni rasla trava, ker je včasih tam stal trampolin. Igral ni bilo več, okrepčevalnice pa tudi ne. To me je kar malo prizadelo, še bolj poklapan in tudi malo jezen pa sem bil pri naslednji okrepčevalnici ob poti, manjši brunarici, ki je bila očitno zaprta, njeni skrbniki pa niso imeli niti toliko občutka, da bi odstranili tablo tik ob kolesarski stezi, na kateri je pisalo “We are Open!”.

“Ma va la, banda!” sem si mislil in se nekoliko kasneje ustavil pri mizici in klopci ob poti, kjer sem se spet okrepčal s tem, kar sem tovoril s seboj. Veter je še naprej pihal in nebo se je zapiralo, vse bolj sivo je postajalo, o kakšnem skorajšnjem dežju pa vendarle še ni dišalo. Za naslednji dan pa je bila vremenska napoved že slabša. Obetala je padavine. Kmalu po tem, ko sem si odpočil, se najedel in napil, sem le malo pred Mojstrano naletel na picerijo in gostilno ob poti, a se nisem ustavil. “Pomoč” je prišla prepozno.

Prva slika: Po kolesarski poti od Gozd Martuljka proti Mojstrani

Druga slika: Pavza ob kolesarski poti Gozd Martuljek – Mojstrana