Juliana - Peš okoli Julijskih Alp (1)
Intro
“Ma k’šna mona!!!” sem pomislil, ko sem se zbudil ves mačkast in razboleloglav. V gostišču Hermanov hram. Na Predelu. 1156 metrov nad morjem. Tik ob meji z Italijo. V sobi, ki sem jo rezerviral kakšen teden pred prihodom. Večer minulega dne, ki se je začel z zgodnjim prihodom v jedilnico in ni obetal kakšnih posebnosti, ampak prej odhod v posteljo “s kurami”, mi je ušel z vajeti. Po dveh velikih pivih, od katerih sem drugo spil predvsem zato, da bi v telo po skromnem krožniku pašte, ki sem ga dobil za večerjo, vnesel vsaj še nekaj kalorij, mi je Janez, najemnik gostišča, ponudil še eno majhno na račun hiše. Dolgčas mu je bilo, saj sta se mlada fanta, pomočnika v kuhinji in pri strežbi, odpravila v Bovec, žurat, nemški par, ki je poleg mene prenočeval v hramu, pa se je že umaknil v apartma. Prav rad sem privolil v klepet, ki pa se je zaključil nekaj ur kasneje, ko so se urni kazalci bližali drugi uri zjutraj. Sedela sva kar zunaj, na svežem zraku, kjer kljub višini in začetku septembra ni bilo hladno, in debatirala o vsem, kar nama je prišlo na pamet. Dobro sva se ujela, pa čeprav je bil kakšnih petnajst let mlajši in še poln mladostne energije, zaletavosti, želje po zabavi, veseljačenju in premikanju gora, spreminjanju sveta, kar je mene, ki sem dan prej praznoval 49. rojstni dan, že minilo.
“Filmskega traku” mi ni pretrgalo, zato mi je bilo naslednje jutro kristalno jasno, da sem spil dve veliki in tri mala piva, poleg tega pa še šest kozarčkov domačega jegermajstra. Ob pomanjkanju pivske kondicije sem jo še presenetljivo dobro odnesel. Morda je k temu pripomoglo tudi upoštevanje Janezovega nasveta, naj zaspim ob priprtem oknu, saj dela tamkajšnji gorski zrak čudeže in je odlično zdravilo po prekrokani noči. Očitno je sam ta recept že večkrat preizkusil. Ko sem se postavil na noge, mi je v glavi vseeno šumelo in prvi koraki niso bili najbolj zanesljivi. Šele osvežitev v kopalnici, kjer sem se tudi konkretno nalokal vode, me je za silo sestavila za začetek dneva. Ob misli, da me čaka 25 kilometrov hoje, pa sem lahko samo zmajal z glavo in tudi uglasil že prej ugotovljeno: “Ma k’šna mona!!!”
Prva slika: Pogled na Mangart, Jalovec in Loško steno + usmerjevalni tablici za Log pod Mangartom in Predel tik pred koncem prve etape
Druga slika: Selfie wierdo na začetku poti
