Jezus in veselje

Vse od začetkov je bilo krščanstvo povezano z veseljem, mogoče je reči, da je veselje sad vere v Jezusa Kristusa in njegovo odrešenje. Veselje poživlja življenje. Zato so še posebej pripovedi o Jezusovem rojstvu in vstajenju oznanilo o velikem veselju. (Lk 2,10; 23,42) Človeška veselja so kot potok, ki mora biti povezan z izvirom. Henri Bergson je zapisal, da človek ne more biti brez veselja, kjer je veselje, tam zmaguje življenje. Filozofi razlagajo, da se veselje razodeva kot resnica našega bitja in da sta veselje ter resnica eno in isto. Francoski mislec Paul Claudel je rekel, da je izven veselja samo nič. Verovati v nič pomeni razbiti sebe in postaviti se proti zakonom življenja.

Kakšen obraz ima veselje? Preroki so rekli, da ima veselje temelj v povezavi človeka z Bogom, človek pa mora biti na svojem mestu in opravljati zaupano poslanstvo. Gospod prihaja k človeku in ta ga pričakuje z veseljem. (Iz 60,1-2) Bog išče poti do nas in to prihajanje je doseglo vrh v prihodu Božjega Sina v našo človeško stvarnost. Jezusovo rojstvo in vstajenje spodbujata življenje in ustvarjalnost. Sprejemanje Jezusa je polno veselja.

Kdor izgubi veselje, pade v zmedo, ne vidi več svetlobe in cilja. Kljub temu ostaja možnost, da se povežemo z Božjim virom življenja in se zavemo, da smo v varnih rokah Boga. Ko je Bog temelj človeškega veselja, so vsa veselja povezana z njegovim izvirom in svobodo, ki jo prinaša. Zato se po veselju in notranji svobodi meri pristno krščansko življenje. To je mogoče opaziti pri mnogih menihih in duhovnih voditeljih, pa tudi pri preprostih vernikih. Kjer sta zapetost in hladna strogost, tega ni mogoče občutiti. Filozof Nietzsche je zapisal, da če Bog obstaja, ga ne more videti drugačnega kot, da pleše.

Starozavezna pot veselja

Skozi Sveto pismo se vleče hrepenenje po upanju in veselju. Za Izraelce je bila resnična modrost, da so cenili življenje in ga živeli polno. Sirahova knjiga pravi: “Modrost poviša svoje sinove in se zavzema za tiste, ki jo iščejo. Kdor ljubi njo, ljubi življenje, tiste, ki se zgodaj odpravijo k njej, nasiti jih z veseljem.”(Sir 4,11-12) V vsakdanjosti svetopisemskega človeka odmeva veselje žetve in trgatve, veselje zaljubljenosti in življenja v družini, veselje praznovanja na gostiji z jedmi in vinom ter plesom. Ne obstaja nobena človeška izkušnja, ki bi mogla nadomestiti veselje, v njem sta realizem življenja in njegova presežnost. Veselje je razodetje ljubeče prisotnosti in budnega srca. Življenje je dar in priložnost, da more v njem prebivati Božja ljubezen in nas spreminjati v naših globinah. Pridigar pravi: “Tudi to, da človek jé in pije in se veseli dobrega, pri vsem svojem trudu, je Božji dar. Spoznal sem, da vse, kar Bog dela, ostane na veke.” (Prd 3, 13.14) Bog se nam podarja na ustvarjalen način, da ustvarjamo odnose, se gradimo v človeškosti in potujemo tja, kamor nas kliče. Tudi ko nastopijo težave, če se nam porušijo načrti, Bog vedno prinaša pomoč in rešitev. Izraelci so bili za svoje grehe pregnani, postali so begunci. Psalmist pravi, da Gospod vodi ujetnike nazaj v svobodno domovino: Gospod, omogoči našo vrnitev. /…/ Tisti, ki sejejo s solzami, žanjejo z vriskanjem.” (Ps 126, 4-5) (Ps 126, 1-2) Tudi če še ni prišla rešitev, so bili verniki prepričani, da bo prišla, Gospodova roka bo mogočno delovala.

V tem veselju ob bližnji rešitvi je bil napovedan Mesija, ki bo prinesel rešitev od mnogih stisk in bremen. Zato je bil njegov prihod tako želen in pričakovan. Z njim se je začelo temeljno osvobajanje od fizičnih in duhovnih sužnosti. Mnogi starozavezni teksti so napovedovali to osvoboditev. (Ps 145; 146) Zaradi veselja ob rešitvi so psalmi vedno novi vir upanja, zaupanja in obnove.

Tudi v času dekadence Izraelskega kraljestva so preroki klicali k Bogu po pomoč in upali na rešitev. (Iz 25,8) Vedno so se obrnili in se vrnili domov. Njihova duša je ostala vedno odprta za slavljenje Boga. (Ps 63.2) Obredi in molitve v templju so bili usmerjeni v spodbujanje ljudi, da bi se spravili z Bogom in se osvobodili od malikov. Zlasti določeni prazniki in praznovanja so bili prežeti z veseljem in novim upanjem. Tako se je krepilo zaupanje v Boga in njegovo odrešilno delo v svetu. Rodila se je zavest polnosti življenja in z njo tudi veselje. Ljudje so to občutili zlasti v skupnosti. Sam človek more postati žrtev svojega pozabljenja in strahov. Zato se je bilo treba veseliti skupaj, ker je bilo vse ljudstvo nosilec obljub. Te so povzročale nostalgijo v srcih Izraelcev, bile so znamenje Božje bližine in zaupanja. Obenem so razkrivale Božjo slavo, ki prebiva v vseh stvareh in je ni mogoče prezreti.

Mesijansko upanje po odrešeniku in rešitvi je bilo temeljno izkustvo veselja v hebrejski duhovnosti. Tako so se veselja v majhnih stvareh in dogodkih povezala v veliko veselje, ki je bilo presežnega značaja in je bilo podprto z oznanilom prerokov. Pesem preroka Sofonija je odmevala v srcu vsakega Izraelca: “Vriskaj, hči sionska, vzklikaj, Izrael! Vesêli in raduj se iz vsega srca, hči jeruzalemska! Gospod te je rešil obsodbe, odstranil je tvoje sovražnike. Izraelov kralj, Gospod je v tvoji sredi, ne boš se več bala hudega.” (Sof 3, 14-15) Ljudje so z veseljem sprejeli napoved prihoda in rešitve, ki bo prišla po Izraelovem potomcu in bo pa za vse ljudi. Resničnega veselja ne more biti, če ni za vse ljudi. Premagati je namreč treba hudobijo in vse, kar ovira človekovo življenje. (Iz 25,8) Mesija bo napolnil svet z mirom in ljudje bodo čutili njegovo presežnost ter slavo. (Iz 60,19) Nastopilo bo veselje brez vsake sence in ljudje bodo živeli v zaveznem odnosu z Bogom in v ljubezni med seboj.

Veselje je tudi prva in zadnja beseda evangelija. Z učlovečenjem Božjega Sina je dozorel čas obljub in stvarjenje je doživelo novo izpolnitev, postalo je prostor konkretnega prebivanja Boga. Zato je ta dogodek poln veselja, ki ni napolnilo le oseb, ki so bile udeležene pri Jezusovem rojstvu, ampak tudi stvarstvo in vesolje. Tisti, po katerem je bilo vse ustvarjeno, je postal človek in zaživel na zemlji. Dobil je svoje telo, obraz, voljo in ime v Jezusu Kristusu, knezu veselja in miru. Na binkošti se je z močjo Svetega Duha to veselje razlilo na vse človeštvo. Apostoli so oznanili veselje Jezusovega odrešenja do vseh koncev tedanjega sveta. (Apd 1,8)

Tako moremo živeti temeljno življenjsko držo, ki je podobna svatom, ki se veselijo praznovanja in gostije ob novem življenju. Tu se razodeva nora ljubezen Boga kot ženina, ki prihaja na svatbo s svojim ljudstvom in sklepa z njim zavezo življenja. Tako vse utripa v duhu praznične prisotnosti, po kateri Bog oblikuje ljudi kot zaročenko, ki hrepeni po svojem zaročencu. Iz poganov in oddaljenih vernikov želi narediti svoje ljudstvo. Jezus je že na začetku javnega delovanja spregovoril o Božjem kraljevanju, ki je prisotno po načinu gostije. (Jn 2) Sv. Maksim Spoznavalec je v 7. stoletju pokazal, da je človek, ki se pusti voditi od Boga, kot duhovnik kozmične liturgije. Pravoslavni teolog Schmemann ugotavlja, da je v tem  izvirna definicija človeka, da kot duhovnik stoji na zemlji, v središču sveta in mu prinaša blagoslov Boga ter se mu zahvaljuje, da je vse v vsem. Ko so ljudje izgubili to razsežnost darovanja, so izgubili tudi samo življenje in sposobnost, da bi to slavilo Boga. Ker se je odpovedal vlogi duhovnika in darovalca, je človek postal suženj sveta in njegovih moči. Namesto da bi se naslonil na Boga, pristaja na smrt in neživljenje.

Kot puščavski očetje moramo noč in dan črpati moč iz Božje besede, da bo ogenj Vstalega gorel v naših srcih. Ruski religiozni mislec Evdokimov pravi, da je Kristusov učenec povzet v velikonočno veselje, da more postati svetilnik njegovega bivanja. Jezus je naročil učencem, naj izpolnijo njegovo zapoved ljubezni. To je bilo njegovo pomembno naročilo v poslovilnem govoru: “To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno.” (Jn 15,11) Tudi svetosti ni brez veselja. Veselje je kriterij in merilo, da smo na pravi poti. (2 Kor 13,11) Zato so tako lepe besede, namenjene Filipljanom: “Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se.” (Flp 4,4) Kjer je greh, tam ni veselja, ampak ravnodušnost, pesimizem in tudi hudobija.

Veselje govori o tem, da Bog obstaja, da je temelj vsega in je v nas ter med nami. Veseliti se moramo njegove bližine in se zanjo zahvaljevati, ga slaviti. S tem se osvobajamo od našega sebičnega jaza, veselje je največje nasprotje egoizmu. Obraz Jezusa Kristusa je resnična moč za naše veselje, vsa veselja so namreč usmerjena v njegov prihod in bližino. Jezus Kristus je podoba vsakega človeka in pot njegove izpolnitve.

“Pri vsej svoji stiski sem poln tolažbe in moje veselje prekipeva.” (2 Kor 7,4) V razmišljanju o veselju ne moremo iti mimo globokih uvidov svetega Pavla. Ta se je soočil s tedanjo grško filozofijo, ki je pogosto povezovala modrost s pridobivanjem veselja, ki ga ne more nič skaliti ali pregnati. Toda veselje potrebuje srečanje z osebo, ki to veselje spodbudi in deli z nami. Ob sodbi nas bo Gospod vprašal, koliko smo svoje življenje delili z drugimi ljudmi in nas obdaril z veseljem: “Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!” (Mt 25,21) To je novost krščanstva, ki si je ne more izmisliti noben modrec na svetu. Razlogi za veselje so vsakdanji in človeški ter obenem presežni, ker obstaja Bog in je temelj vsega. To je čisto veselje, brez zahtev in povsem podarjeno, brez vsake rezerve. Evdokimov vidi v tem veselju rešitev sveta. Bog prebiva v nas, ker je Kristus poročil naše meso in duha. Stopil je v globine našega bitja, tudi v temine in ujetosti, da bi nas osvobodil za polno življenje v ljubezni. To je bilo jedro oznanila prvih oznanjevalcev (kerygma).

Apostol Pavel je izredni poznavalec te duhovne avanture. Ko se je na poti v Damask srečal z vstalim Jezusom, sta njegova svetloba in ljubezen segli do vseh globin njegovega bitja in ga nista več zapustili. Zanj ni bilo več drugega veselja kot oznanjati Jezusovo velikonočno zmago, in to vse do mučeniške smrti v Rimu. Skupnosti, ki jih je ustanovil ali obiskal, so bile zgrajene na tem veselju Jezusove poveličane prisotnosti. Pri tem ga niso zaustavili veliki napori, poti, brodolomi, nasprotovanja, ječe, niti smrt, ki mu je večkrat grozila. Ohranil je veselje Jezusove bližine in hvaležnost za dar odrešenja. Trdno je veroval v Jezusovo vstajenje in nič ga ni moglo odvrniti od tega, da bi ne imel Jezus zadnje besede v njegovem življenju. Težave in nasprotovanja je premagal z njim. “Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.” (Rim 8, 38-39)

Ob Pavlu so mogli ljudje začutiti veselje korenite osvoboditve in ljubezen Jezusove velikonočne žrtve. Seveda so bili izzvani, da zapustijo svoje malike in bogove ter se prepustijo Jezusu in z njim na novo organizirajo svoje življenje. Resni Jezusov učenec se osvobodi od mnogih stvari in je svoboden, da mu more zares pripadati. Zato tudi nima večjega veselja kot to, da je z njim. Vernik je poklican, da je z Jezusom v njegovem veselju, in to skupaj s skupnostjo. “To veselje je kot ogenj, ki je gorel v srcu apostola Pavla (2 Kor 11,29) in se je razkril kot Jezusova ljubezen.” (2 Kor 5,14) Najbolj je žarel, ko ga je podarjal drugim: “Naj nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge. To mislite v sebi, kar je tudi v Kristusu Jezusu.” (Flp 2,3-5) V Pavlu je tako prevladalo veselje za veselje drugih. Bil je pripravljen biti celo ločen od Jezusa Kristusa, samo da bi ga odkrili njegovi bratje Hebrejci. (Rim 9,3) Njegova ljubezen do bratov po krvi se je povezala z zastonjsko ljubeznijo in se izrazila v globokem veselju. Dejansko je to vrhunec podarjanja in življenja, h kateremu mora težiti vsak človek. Vse pa je odvisno od poznanja Jezusa Kristusa, ki je največja dobrina v življenju. (Flp 3, 7-8) Poznanje Jezusa Kristusa je temelj življenja kristjanov in novo rojstvo, nov način razmišljanja ter čustvovanja. Tako je mogel napisati apostol: “Kajti živeti je zame Kristus.” (Flp 1,21) Zato tudi ne sme biti nobene meje za življenje z njim. (1 Tes 4,17) Potem bo veselje popolno in ga ne bo moglo nič skaliti.

Naše veselje mora torej izhajati iz Jezusove velikonočne prisotnosti, (Flp 3,21) ali kot je rekel apostol Atencem: “Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo.” (Apd 17,28) Če bi izbrali samo veselje in ne njegove osebe, bi dejansko izbrali sami sebe in svoj jaz ter samopoveličevanje. Izbira osebe Jezusa Kristusa je povezana z naporom, preizkušnjami, z izbiro ozke, strme poti v različnih okoliščinah življenja. Izbrati moramo tudi križanega in preganjanega Jezusa, ki so ga obsodili na smrt, čeprav je vse ljubil in govoril resnico. Predvsem pa ni naredil nobenega kompromisa z zlom in hudičem. To je celovito spoznanje Jezusa Kristusa. (1 Kor 4,10-13)

Zaradi tega odnosa z Jezusom Kristusom niso težave več tako težke in tudi strah pred smrtjo nima take moči. (1 Kor 15,55) To pomeni, da ni več ovir za veselje, ob Jezusu tudi trpljenje in bolečina ne predstavljata ovire za veselje. (Gal 6,14) Seveda ne smemo iskati trpljenja, ker pride samo in ga nikoli ne zmanjka. Veselje mora prežeti trpljenje, da postane dar in kraj srečanja z Božjo ljubeznijo. Sveti Pavel se pohvali, da nosi na svojem telesu Jezusove rane in trpi njegovo bolečino. (Gal 6,17) Kdor hodi po takšni poti, se spremeni, postane novi človek in povsem združen z Jezusovim trpljenjem in vstajenjem. (Rim 6,5) Izvir veselja je v Jezusovem vstajenju, kateremu vernik vedno bolj pripada. Sveti Pavel vabi Korinčane, da ga posnemajo v njegovem zedinjenju z Jezusom Kristusom. (1 Kor 4,16)

Bolj ko smo združeni z Jezusom Kristusom, večje je v nas njegovo veselje in stopamo v njegov odnos z Očetom. Kot sinovi in hčere nebeškega Očeta smo napolnjeni z njegovim veseljem in ljubeznijo. Zato moramo po Jezusovem vzoru poslušati Očeta. Trdnost in globina našega veselja sta sorazmerni z našo poslušnostjo, ki je popolni dar življenja Očetu, poudarja Goetmann. (35) Za to odprtost potrebujemo podporo Svetega Duha in njegove ljubezni. On nam približa poveličanega Jezusa Kristusa in nam da moč, da njegovo veselje ponesemo drugim. Zato je veselje znamenje življenja v Svetem Duhu. (Gal 5,22) Duhovno življenje se razodeva po veselju in to se krepi pri svetem shodu, ko se vsa skupnost zbere za slavljenje Gospoda. Taka skupnost je kvas novega stvarjenja, h kateremu so poklicani vsi ljudje. (Ef 1,1-15) Skupnost Cerkve, ki jo poživlja Sveti Duh, more pričevati za veselje brez mej. Je nekakšen laboratorij veselja, ki ga svet ne more dati, vendar ga potrebuje. Cerkev je kot mati, ki je rodovitna in brezkončno rojeva nove ljudi za ta svet in za nebeški Jeruzalem, v katerem bo polnost veselja, ki si je niti ne moremo predstavljati. (Ef 3,19-21)

Ob tem globokem mističnem pogledu je še ugotovitev svetega Pavla, da je največja nesreča na tem svetu, da ljudje ne poznajo Jezusa Kristusa. Poznanje Jezusa spremeni poglede, odnose, čustva. V Jezusu je vsak človek poklican k blaženosti. (Rim 4,9) Ob Jezusu ne živimo več za smrt, kot bi rekel filozof Heidegger, ampak za življenje in blaženost prihodnosti, ki je življenje z Jezusom v večnosti. On je sprejel nase greh sveta in ga strpel do konca, tako more prinesti vsem odrešenje in veselje. Zato bosta trpljenje in veselje vedno sobivali, ljudje pa se moramo odločiti za Jezusov dar ali za životarjenje v tragičnosti in grehu. V Jezusovem Duhu moremo sprejeti, kar se zgodi, in vse oviti z njegovo ljubeznijo. Tako bo prišla luč v globine našega bitja in bolečin. Nič ne bo več brezizhodno, ker bomo mogli vse spremeniti in podariti. Tak pristop nas bo osvobodil prividnega veselja in bo prečistil naša občutja. Veselje Jezusovega učenca ni utvara ali beg pred stvarnostjo, ampak z ljubeznijo napolnjen prostor novega podarjanja. Veselje je izraz boja z vsemi nasprotnimi močmi in skušnjavami. Zato ga je treba živeti v vsakem trenutku in si zanj neprestano prizadevati v povezavi s trpečim in zmagoslavnim veseljem Jezusa Kristusa. Na koncu postane človek svoboden od samega veselja, ker je zanj najbolj pomembno, da je z vsem, kar je, z Jezusom Kristusom.