Jezno, zelo jezno!!!

Ko je bil v drugi polovici devetdesetih, po smrti Kurta Kobaina, žanr jezne grunge glasbe v zatonu, je bilo eno najpogostejših vprašanj, ali bo kdo lahko še ubesedil in uglasbil tolikšno jezo. In… evo jih, angleška skupina, ki je postala prepoznavna po temnopolti pevki, obriti do golega. Nirvana so izginili leta 1995, Skunk Anansie pa so svoje uspehe začeli nizati prav v tistem letu. V kratkem so dosegli svetovno slavo, Skin pa je postala eden od najprepoznavnejših ženskih vokalov: izrazit sopranski glas je znala spremeniti v glas nezadovoljstva in upora. Če je bila Kobainova jeza samodestruktiva, pa je jeza, ki jo Skin zelo energično prikazuje na odru, nekaj povsem drugačnega: sveto jezo z nasmeškom na obrazu.
Faktor Skin
Skunk Anansie danes sicer ne žanjejo več take slave, kakršno so ob koncu prejšnjega stoletja. Njihov nabijaški ritem, njihova energija in predvsem pevkin vokal pa so ostali nespremenjeni. Turneja “Black Traffic”, ki naj bi predstavljala istoimensko ploščo, je vsekakor v prvi vrsti obujanje mita Skunk Anansie iz obdobja 1995-1999. In da ne bo pomote, to obujanje je zelo uspešno. Kljub temu, da Skin ni več stara 28 let, ampak 46, je energičnost še vedno ista kot v drugi polovici devetdesetih. In nasmeh prav tako. Na odru je Skin uprizorila pravo eksplozijo življenjskosti, vselej s priokusom jeze. Pravzaprav Skin skozi pesmi z nasmeškom na ustih, a brez dlak na jeziku pove zelo veliko. Za njenim jeznim rockom je vsebina. Nekateri jo imenujejo črnska aktivistka, drugi feministična aktivistka, spet tretji aktivistka za pravice homoseksualcev (sama je priznala svojo homoseksualnost). Med svoje navdihovalce je Skin uvrstila tudi Sex pistolse: od Johnnyja Rottna se je Skin morda nalezla divjega poskakovanja in tekanja po odru, vsebinsko pa angleška pevka presega svojega vzornika.
Čedadska publika
Hitri ritmi, agresivna glasba in vpijoč, a natančen in prodoren vokal pevke Skin (včasih sta se na začetkih pesmi sicer “intonančno zapletla” vokalni in instrumentalni del benda) je publiko takoj spravil v gibanje. Pregovorno na rock koncertih ne moreš biti miren, za Skunk Anansie pa to še posebej velja. Vsa energija, ki se sprošča na odru, bi lahko podirala zidove. Zato je v trenutku, ko je Skin zavpila v mikrofon: “Kako je? Ste pripravljeni skakati”, bil edini logičen odgovor brezglavo poskakovanje. Vžgati publiko je za tako temperamentno skupino in predvsem za tako temperamentno pevko res najmanjša težava. Skin je namreč vseskozi imela stanje “pod kontrolo”. Opazila je, kdaj je bilo treba gledalce nekoliko podkuriti in kdaj je od njih lahko kaj zahtevala. In to brez trošenja nepotrebnih besed in vnaprej pripravljenih “fraz”. Privoščila si je dva “izleta” med publiko. Prvi je bil krajši: poslušalci v prvih vrstah so jo dvignili na ramena, tako da je Skin stala nad pravim morjem rok in dlani oboževalcev. Drugo bližnje srečanje s publiko je bilo tik pred koncem koncerta. Skin ga je uvedla s karajočim pogledom na prisotne. Nastopila je z besedami: “Zdaj se bom spustila med vas, ampak obnašali se boste tako, kakor vam bom sama naročila. Dogovorjeno? A se boste tako obnašali”? Po odgovoru, ki je bil jasno izrazito velik: “DA”!, je še dodala: “Vi Italijani vedno radi obljubljate in zagotavljate, da se znate primerno vesti, a se tega potem nikoli ne držite”. No, Skin je stopila med publiko, naročila poslušalcem, naj počepnejo, si ustvarila “varni koridor” pred sabo in se na melodiji enega od prepoznavnejših hitov skupine, “Little baby swastika” (pesem obsoja vse vrste rasizma, od nacizma do sovraštva proti temnopoltim), sprehodila čez cel trg. Vsakič, ko je iz pripovednega in bolečega teksta kitic prešla na jezne ugotovitve glede rasizma, ki jih je zajela v refrenu, je publika seveda skočila na noge in “razdivjano” ponavljala besede, ki jih je Skin vpila v mikrofon. Pot nazaj do odra je bila nekoliko lažja: Skin je enostavno legla na izjemen val, ki so ga ustvarile roke poslušalcev, in se prepustila toku, ki jo je privedel na štartno točko.
Vsebina
Tema rasizma je pri Skunk Anansie vedno močno prisotna. To pa je samo ena od številnih problematik, ki jih skupina načenja v svojem repertoarju. Skin je namreč močno družbeno angažirana pevka. Zato je skupina dobila tudi (nekoliko vulgarno) vzdevek, ki označuje bend z ženskim vodilnim vokalom in z angažiranimi družbenimi (posebej feminističnimi) temami: clit rock. Skin seveda k temu dodaja močno črnsko noto, vse skupaj pa ovije v trdi rock, ki občasno že skoraj meji na metal in ima v sebi tudi prvine punka. To je bila tudi rdeča nit čedadskega koncerta. Publika, ki jo navadno sestavljajo poznavalci opusa tega benda, na koncertu ni deležna samo izvrstne injekcije adrenalina, ampak se vsakič ponovno sooči s filozofijo razmišljujoče pevke. Bend je svoj komercialni višek doživel že pred 15 leti in danes ni več magnet za oceanske množice. S svojim nezamenljivim slogom pa še vedno poustvarjajo divji rock in izvrstne spektakle.
Andrej Černic