Jezikovnica (180)

Maj, mlaj in majsko drevo

“Oj, za hramom, belim hramom, / trata je ozelenela – / le zakaj? // Na tej trati zeleneči / jablana je zacvetela – / le zakaj? // Na tej jablani cvetoči / drobna tička je zapela: / maj je, maj!” Te preproste, a neskončno lepe verze je zapisal vsestranski slovenski kulturni ustvarjalec (igralec, operni pevec in režiser), ki je ustvarjal tudi otroško poezijo, Danilo Gorinšek (1905–1988). Prepisala sem jih iz antologije slovenske otroške poezije Sončnica na rami: pesmi za otroke od Frana Levstika do danes (Mladinska knjiga, 2016, urednik Niko Grafenauer, ilustrator Damijan Stepančič), in to prav za tokratno Jezikovnico, ki bo objavljena v drugem tednu meseca maja – to je poleg aprila, po mojem, najčudovitejšega meseca v letu. Lahko bi razpravljali o tem, da se je v približno sto letih, kolikor jih je minilo od nastanka te pesmi, marsikaj spremenilo, podnebne spremembe lahko prepoznamo tudi v poeziji: še v mojem otroštvu so jablane res cvetele okoli prvega maja, letos pa, ko je bila pomlad še posebej zgodnja, so že zdavnaj odcvetele. V preteklosti, v času dolgih zim, ko se snežna odeja kar ni in ni hotela posloviti, je verjetno trava pošteno ozelenela res šele konec aprila in v začetku maja. Spominjam se, da sem nekoč ob prvem maju opazila prvo cvetočo ivanjščico. Letos pa so ivanjščice cvetele že skoraj ves april! Pa vendar: to pesem za uvod v današnjo Jezikovnico sem izbrala tudi zato, ker izraža vsesplošno veselje in optimizem, ki nas prevevata, ko je okoli nas vse zeleno in cvetoče, odraz pomladi, mladosti in zdravja. In to, navsezadnje, predstavljajo tudi okrašeni maji, mlaji oz. majska drevesa, ki so se na predvečer prvega maja dvignila po slovenskem (večinoma) podeželju in nas bodo do junija opozarjala, da smo sredi najlepšega (pozno)pomladanskega časa. (Čisto drugače je v Dolini pri Trstu, to vemo, kjer se maj postavi šele prvi ali drugi konec tedna v maju, pa tudi stoji samo od sobote do torka.)

Na jezikovnem portalu Fran lahko preberemo, da je mlaj “visoka smreka ali jelka z obeljenim deblom in zelenim vršičkom, postavljena za okras”. Na Krasu bi verjetno k tej pomenski razlagi dodali, da je mlaj lahko tudi iz bora, ne samo iz smreke ali jelke. Pa tudi to, da je mlaj lahko tudi maj. Ja, tako kot mlaj ni samo majsko drevo, temveč tudi poimenovanje za eno od luninih men, tako maj ni samo poimenovanje za mesec, temveč tudi za majsko drevo: pomenska razlaga v Slovarju slovenskega knjižnega jezika je povsem enaka pri mlaju in maju, s to razliko, da je maju dodan kvalifikator “narečno”. Medtem ko je mlaj knjižna beseda za majsko drevo, je torej maj narečno poimenovanje, ki je še zlasti domače ravno na Primorskem.

Moja otroška ušesa so na Štajerskem slišala tudi besedo “majpan”, ki je slovenska narečna popačenka za nemški samostalnik “der Maibaum”, kar ni čisto nič drugega kot majsko drevo – le da v slovenščini samostalniku raje dodamo pridevnik, da nastane besedna zveza “majsko drevo”, kot pa da bi besede kar “sklopili”, kot se to preprosto naredi v nemščini, ko združijo samostalnika Mai in Baum. Že Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar iz leta 1895, ki je do dokončnega oz. popolnega izida Slovarja slovenskega knjižnega jezika predstavljal edini popolni (sodobni) slovenski opisni slovar, navaja ob samostalniku maj takole pomensko razlago: “obeljeno drevo (smreka), ki se postavlja največ o kresu in o sv. telesu, der Maibaum”. Ne spreminja se torej le podnebje, temveč tudi čas postavitve mlajev. Ostaja pa odprto vprašanje, zakaj so naši predniki s samostalnikom “maj” označili mlaj, ki so ga postavljali “o kresu”, torej 24. junija, ko meseca maja že dolgo ni več …

Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.